Delo – kruh

25. August 2009 Komentarji: 7

KruhJutri začnemo s pripravo temeljev za drvarnico in pokrito sušilnico za les. Prvi delavci pridejo in zavihali bomo rokave.

Danes je bilo potrebno nakupiti še nekaj drobnarij. Tudi nekaj piva. Pri takem delu menda ne gre brez njega. Nisem ljubitelj piva in pojma nisem imel koliko stane. Ko sem ugotovil, da plato piva stane 25 evrov sem se začudil. Saj je po svoje prav, da je alkohol drag in tako ljudje manj posegajo po njem, vendar dvomim pa, da bi za enako količino kakšnega kvalitetnega soka v trgovini odštel kaj manj.

Ob tem sem se zamislil nad dohodkom kmeta, ki za liter mleka dobi 20 centov. Kako mizerno je plačano delo v kmetijstvu! Skoraj se te loti paranoja. Sprašujem se o bodočem gospodarjenju gorskih kmetij. O nizkih cenah pridelkov, ki jih proizvedemo v tem hribovitem svetu. O majhnih količinah pridelkov, ki v tem zglobaliziranem svetu, trgu ne pomenijo skoraj nič. O vse večjih stroških, ki spremljajo to našo majhno proizvodnjo.

Kljub vsemu pa želimo zdravo, ekološko nesporno pridelano hrano, želimo samooskrbnost države s hrano – kar je strateško pomembno,  življenjsko nujno. Morda ne ravno v teh razmerah.

Vsako delo zasluži plačilo in nujno bo treba uskladiti cene hrane med trgovci, predelovalci in pridelovalci. Kmet bo za svoje delo in trud moral biti primerno plačan, drugače se bo naše podeželje temeljito spremenilo. Ko se začne opuščanje kmetij, kmalu v vaseh dobimo nove sosede iz oddaljenih dežel, ki ustvarjajo in delajo še vedno tam, kjer so doma, k nam pa pridejo počivat, pravzaprav šparat, saj pri nas dobijo kakovostno hrano – za katero bi v svojih onesnaženih domovinah plačali hudo veliko ceno. Konkretnega doprinosa narodu pa od takih novodobnih prebivalcev Slovenije skoraj ni. Vsaj dolgoročnega ne.

Nekateri bi nas, ki še vztrajamo v teh hribih bolj kot “folkloristi”, radi že zaprli v rezervate, kot so to delali pred nekaj stoletji v novem svetu. Povedali bi nam radi, kaj smemo in česa ne, saj menda živimo v parku in to je čisto nekaj posebnega. Za upravljanje ohranjenih habitatov in združb je potrebno posebno varstvo in nadzor. Kmetje pa, ki tukaj že dolgo živijo, tega res ne znajo. Kaj naj rečem? Spet še več birokracije, ki bo visela na delu produktivnega človeka.

Posebno skrb moramo nameniti tem vprašanjem kmetje, prav tako pa vsi ostali, ki ne živijo neposredno od kmetijstava, a so kljub temu v precejšnji soodvisnosti z njim.

Vprašajmo se, kdo je pomembnejši, zdravnik ali kmet?! Z ekološko zdravo hrano bomo manj bolni. Zdravljenje je drago. Hrana pridelana brez pesticidov z veliko ročnega dela pa tudi.

Tako, sklenil sem pot od drvarnice, preko piva, eko hrane do zdravnika.

Pa na zdravje!

Foto: Cris DeRaud, SXC

Preiskus delovnih sposobnosti ovčarskih psov – mejnih ovčarjev

22. August 2009 Komentarji: 0

Novice z gorskih pašnikov:
21. avgust 2009, Jezersko

Preizkus pašnih sposobnosti britanskih ovčarjev in vaja v pašnji ovc

Spoštovani rejci drobnice,

4. avgusta je potekala druga pašnja ovc z britanskimi pasmami psov na kmetiji Kovk na Jezerskem. Zasedenost je bila več kot stoodstotna in inštruktorica Martina Bossi iz Italije je delala kot mravlja od začetka do konca srečanja. Pse je približno dvakrat gnala na vajo. Nekateri so delali z ovcami v ogradi, drugi na odprtem pašniku. Tudi ovce so kazale nekaj več znanja za delo s psi. Delo pa ni šlo ravno gladko od rok. Ker je bila ograja okoli pašnika ponekod pretrgana, so nekatere ovce, utrujene od vročine in preganjanja, raje ušle pred stresom. Nazaj jih je moral prignati kar gospodar kmetije, ker jim psi niso bili več kos.

Martina je bila ob zaključku zadovoljna s srečanjem, vendar je nekako takole sklenila: »Težko je dobiti dobrega pašnega psa. Na psa dobro vpliva, če ima vodnik do njega tak odnos kot do podrejenega delavca, ne pa kot do otroka.«

Tretje srečanje bo 19. septembra ob 16h na kmetiji Kovk na Jezerskem.

Cena vaje je 20 €.

Število udeležencev je omejeno.

Na vaše želje, predloge in vprašanja vam z veseljem odgovorimo.

Lep pozdrav,
Eveline Smrtnik

Prostovoljno delo na kmetiji: zdravilo in počitnice

13. August 2009 Komentarji: 3

Kmetija MatkovihPred tremi leti sem na adventnem koncertu v Grevenbreuchu spoznal upokojenega profesorja geografije. Po kratki predstavitvi krajev od koder prihajam, je pristopil k meni in me povprašal o možnostih prostovoljnega dela in preživljanja daljših počitnic na naši kmetiji v Matkovem kotu. Vprašanje me je nekoliko začudilo, vendar sem po kratkem premisleku, ki mi je zavrtel misli okrog nepostorjenega dela in pomanjkanja delovnih moči doma, privolil in gospod je kmalu pripotoval. Ponj sem se odpeljal na celovško letališče.

Letos je bil pri nas že tretje leto, s seboj je pripeljal še enega zanesenjaka, ta je posebno spreten pri tehničnih opravilih. Nekako nam je uspelo, da smo skupaj naredili precej zamudnih opravil. Res pa je, da je prisotnost domačega človeka nujna, saj je ta vajen del in pozna zastavljeni cilj.

Prostovoljca sta delo opravljala brezplačno, v naši hiši pa sta dobila hrano in streho nad glavo. Razvilo se je lepo sodelovanje. Včasih ju za krajši čas obiščeta tudi ženi in prijatelji. Takrat sta tudi onadva del gostov in ju s svojimi idejami in delom nismo obremenjevali. Na nek način je v teh mesecih pri nas mala Evropska unija. Vezi sodelovanja in vzajemnosti se pletejo, razmišljanja se srečujejo.

Posebno presenečeni so bili pohodniki, ki so pri bajti v Kotu srečali pastirja Rajnholda, ki je prišel po krave in je govoril nemško. Kar je znal po slovensko, je bil le stavek “Jaz sem pastir”. Rajnhold pravi, da je bližina živali – krav – s katerimi je nekaj dni preživel na paši, nanj vplivala zdravilno in da bi kaj podobnega svetoval vsakemu, ki je oddaljen od narave in dela na zemlji oziroma kmetiji.

Nekolikšno oviro pri komunikaciji predstavlja tuj jezik, ker vsi na kmetiji ne govorijo nemškega jezika. Potrebno se je učiti tudi potrpljenja, saj ljudje morajo živeti v sožitju kljub različnim navadam. Ob takšnem sobivanju je potrebna tudi precejšna strpnost.

V teh mesecih smo doživeli nek poseben utrip. Razširjena družina, načrtovanje dela, predstavitev aktivnosti Rajnholdu in Hancu, občutek njunega veselja ob vsakem zaključenem delu, občutek povezanosti in koristnosti vsakega člena verige.

Poslanstvo ljudi ni v uživaštvu, ampak trudu za vsakdanji kruh, služenju drug drugemu. Vsak prav vsak zemljan od otroka do starca je pomemben in nepogrešljiv člen človeške družine. Vsak je vesel, če s svojim delom in trudom prispeva po svojih močeh za skupno dobro. Če je človek pozoren, to opazi že pri majhnem otroku. Vsakega, petletnega otroka ali starčka, je potrebno spoštovati v njegovih zmožnostih.

Matkov kot je raj za ljubitelje fotografskega botaniziranja

19. July 2009 Komentarji: 0

01 Taborni ogenj-mOdrasli skavti iz Ljubljane Štepanja vas so imeli v začetku julija svoj letni tabor v Matkovem kotu.

Dvajset odraslih in otrok je spoznavalo okolico na skavtski način: preprosto druženje, v naravi, ne da bi pustili kakršnekoli ostanke. Več fotografij z njihovega tabora.

Med skavti pa je tudi odlični fotograf in velik poznavalec gorskega cvetja Matjaž Maležič, ki je v Matkovem kotu fotografsko botaniziral (botaniziranje = zbiranje rastlin v znanstvene namene) in našel veliko gorskega cvetja, ki ga navadni zemljani sploh ne poznamo.

Slečnik (Rhodothamnus chamaecistus)2Matjaž je fotografije objavil, jih opremil z slovenskimi in latinskimi imeni. Tako, da se lahko testirate, koliko vi poznate planinsko cvetje. Poglejte si fotografije cvetja.

Še opozorilo: Cvetja ni dovoljeno trgati, ker je večinoma zaščiteno.

Seveda pa lahko “nabrusite” objektive vaših fotoaparatov, se poskusite v fotografskem botaniziranju in nam pošljete vaše fotografije. Najbolj veseli bomo, če najdete kakšno rožo, ki je budnemu očesu Matjaža ušla :) .

Končali smo s košnjo

17. July 2009 Komentarji: 1

IMG_5370 (Small)Danes smo zaključili s košnjo okoli doma. Trava je bila že nekoliko ostarela. Prej nismo mogli kositi in sušiti, ker je bilo obilo slabega vremena. Med košnjo pa vročina.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam prišli pomagat.

Na Matkóvem zorijo češnje julija

15. July 2009 Komentarji: 0

Kaj hočemo, če smo pa na višini 1160 m in češnje zorijo malo bolj pozno. So pa zdrave in okusne. In najboljše so, če splezaš na drevo, jih utrgaš in takoj poješ.

Naj o naših češnjah spregovorijo še fotografije.


Misel

Če je pot lahka, hodite morda navzdol. — Neznani avtor

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si