Strategija slovenskega kmetijstva

14. September 2009 Komentarji: 0

Oblikuje in sprejema se nova strategija slovenskega kmetijstva. To je delo, ki se ga skoraj ne bi bilo za lotiti,  kljub temu pa je neka smer – politika pri tem nujna. Veliko strategij je napisanih… izvedbe pa nekako ne doživijo ali pa različni lobiji dosežejo, da do realizacije ne pride. Hkrati je načrtovanje kmetijske politike tako občutljivo, da se ob napačnih odločitvah lahko znajdeš v veliki družbi strokovnjakov, ki so na kmetijstvu delali razne poskuse od leta 1945 naprej.

Kljub vsem poskusom v preteklosti, da bi kmetijstvo izenačili z industrijo, se je to izvilo iz objema drznih ideologov…  in živelo.  

pluženje snega

pluženje snega

Zdi pa se mi,  da smo sedaj v podobni situaciji, kot v preteklosti.  Kmet zaradi organiziranosti kmetijstva kakršno je,  izgublja svojo samostojnost.  Za pridelke,  ki jih prideluje, dobi smešno nizka plačila.  Za razliko do polne cene izdelkov in za delo na težko obvladljivih površinah dobi subvencije.  Zaradi prejemanja javnega denarja je kmet pod stalnim drobnogledom. Inšpekcijske službe pridno kontrolirajo, pri katerem standardu kršimo pravila. Prav odvali se kamen od srca, ko kontrolni pregled mine brez večjih pripomb.

Sam ne najdem kakšne super rešitve in določena podpora kmetovanja v takih predelih kot je Solčavsko bo najbrž še naprej nujno. Kljub vsemu pa je za kmetovanje potrebno še nekaj več.  Ljubezen in trud. Na poti Na Štajersko v avtu me je v soboto razveselila ta oddaja na radiu ognjišče.  Prisluhnite ne bo vam žal. http://audio.ognjisce.si/index.php?l=8&p=Nas_gost/ng_2009_09_12_Roman_Stabuc_vinogradniski_strokovnjak_celota.mp3&m=1 Brez spoštovanja truda in dela naših prednikov bo tukaj težko vzdržati.  Prav vsaka generacija mora z ljubeznijo gledati,  da se ob dedovanju kmetija obdrži, da se je ne razdeli kot delnice v kakšni firmi in da se ne izčrpa do zadnjih kotičkov. In vsak prevzemnik posestva, pri tem prevzame na pleča spoštovanje do predhodnih generacij.

V povezovanju z drugimi panogami – turizem,  obrt - bo kmetijstvo najbrž našlo svoje mesto.  V preteklosti je kmet  živel od tega kar je pridelal, primarne kmetijske pridelave. Vedno bolj pogosto pa se dogaja, da k tej osnovni pridelavi nujno pridejo še razne storitve,  ki ob tem osnovnemu pridelku kmetu zagotovijo ustrezen dohodek. To pa ima tudi svojo ceno.  Odgovornosti se potencirajo;  znanje,  ki ga mora kmet imeti je ogromno… povsod ne more biti profesionalen in tako stvari tečejo po svoje. Vvseh poklicih pa se menda išče vrhunskost.- mogoče tudi preprostost… vsaj morala bi se. Upam da  bomo ob vsem spreminjanju politik, znali ohraniti naše kmetije žive in vitalne.

Ravno včeraj smo se odpravljali z Ravne planine… bilo je posebno. Vreme malo dramatično…  jesenske trave,  smreke v kapljicah, ki jih je zapustila rahla megla. Vprašal sem se,  kaj nam manjka na tej lepi slovenski zemlji, da se udinjamo direktivam,  standardom, da kandidiramo na razpise in vstopamo v ta zglobalizirani krog.  Kako, da naše delo ni vredno pravega plačila, kot se v svetu spodobi.

Ob tem sem se spomnil tudi gospoda Ivana Omana, ki je govoril o navezanosti kmeta na zemljo, ki jo obdeluje in s tem na ljubezen do domovine, naroda in jezika. Zaželel sem si, da bi novo strategijo kovali ljudje, ki bi iskreno hodili po stopinjah g. Omana. Kmetijstva res ni za enačiti z industrijo ali delnicami.

Pri kovanju strategije slovenskega kmetijstva  želim vsem vanjo vpetim in vpletenim veliko preudarnosti in modrosti.

Kaj o našem Matkóvem kotu pravi Wikipedija?

17. June 2009 Komentarji: 0

Matkov kot je alpska ledeniška dolina v povirju Savinje v Kamniško-Savinjskih Alpah z dnom v nadmorski višini 800 do 1000 m. Na jugozahodu ga obdajajo visoke gore, od Mrzle gore (2203 m) na zahodu do Savinjka (1694 m) na vzhodu. Po zahodnem grebenu teče meja med Slovenijo in Avstrijo, na vzhodu pa meji na Logarsko dolino.

Matkov kot je večinoma iz triasnih karbonatov, le na severu so razkrite mladopaleozojske neprepustne kamnine. Tu so štiri samotne kmetije, katerih krčevine obdajajo smrekovi gozdovi. Najvišje je Perkova kmetija na nadmorski višini 1230 m. Matkov kot je precej zaprt in odročen. Vanj pelje iz Logarske doline gozdna cesta, ki povezuje tudi kmetije. Na začetku doline se odcepi od ceste, ki se vzpenja na nekdanji mejni prehod Pavličev vrh (1339m) v Karavankah. Dolina se razširi le v zgornjem delu. Dno Matkovega kota je tu zapolnjeno s hudourniškim prodom in morenami. Sredi doline izvira potok Jezera, ki je nižje od izvira dolino poglobil in utesnil, ob vstopu v Logarsko dolino pa v apnencih naredil slikovito sotesko Lamotje. V pleistocenu je dolino zapolnjeval ledenik, ki je segal do Logarske doline in s združil s tamkajšnjim ledenikom.

Nad zatrepom Matkovega kota je pod ostenjem Hudega praska (1500m) naravni spomenik snežišče Škaf. Nanj pada po žlebu v steni Hudega praska voda, ki je izdolbla široko in nad 50 m globoko luknjo. Do Škafa vodi planinska pot.

Vir: Wikipedija

Zimska idila na Matkóvem

16. June 2009 Komentarji: 3

IMG_2636 (Small)Odrasli skavti bratovščine iz Štepanje vasi smo preživeli čudovit vikend na zimskem taboru. V pravih zimskih razmerah, na višini 1160 m na Matkóvem; visokogorski kmetiji nad znamenitim Matkóvim kotom v katerem je še bolj znamenit Matkóv škaf.

Že večkrat smo se odrasli skavti srečali z ljudmi s te kmetije, ki kljubujejo v teh čudovitih kraljestvih v sosedstvu visokih gora, osamljenih pašnikov in obsežnih gozdov. Pomagali smo jim spreminjati zaraščen gozd v pašnik. Tokrat smo prišli samo na zimski tabor. 15 odraslih in 4 otroci.

Kot vedno smo se zbrali v petek popoldne, vsi utrujeni od dolgega in napornega tedna. V nekaj urah prijetnega petkovega večernega druženja, s polno mero smeha in pesmi, s prijatelji s katerimi se srečujemo že 13. leto, je izpuhtela napetost delovnega tedna.

V sobotno jutro smo se odpravili v dolino (ne v hribe kot ponavadi). Spustili smo se namreč v dolino Matkóvega kota in se predali zimskim radostim. Utrujeni smo se vrnili nazaj na kmetijo in se pripravili na sveto mašo. Ta je povezala v živahno skupnost “mestne srajce” iz Ljubljane in ljudi z visokogorskih kmetij, ki so se nam pridružili. Sledil je kulturni program. Vsak od nas je nekaj pripravil (recitacije, otroško petje, citranje domačega sina Klemna Matka, …). Vesela pesem se je razlegala pozno v noč. Neverjetno kakšni talenti se skrivajo v nas… Otroci so omagali na krušni peči, mi odrasli pa smo kramljali čez polnoč.

V nedeljo smo se odpravili po zasneženih gozdnih poteh tja skoraj do avstrijske meje, starši z majhnimi otroci pa so gradili iglu, sneženega moža in se sankali. Pospravili smo hišo in se pozno popoldne odpravili proti domu.

Hvala družini Matk, da nas je lepo sprejela, hvala vsem okoliškim gospodarjem, gospodaricam in njihovim otrokom za druženje. Želim, da se življenje v teh odročnih “kraljestvih” ohrani, se razvija in nas bogati.

Ali ste že kdaj občutili skupnost, ali ste kdaj občutili sprejetost, ali ste že občutili povezanost, skavtskega duha, veselje do srečevanja z različnostmi ljudi, veselje do življenja in do Stvarstva? Jaz sem občutil vse to. Ta vikend na Matkóvem.


Misel

Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. — Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si