Panoramska cesta

Zelo privlačen je tudi ogled Solčavskega po panoramski cesti. Zaenkrat je to še  makedamska cesta z lepimi razgledi na solčavske doline,  kmetije ob njej z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Nakaj kmetij ob panoramski cesti se je povezalo v Društvo Panorama, ki v  kraju sodeluje pri različnih aktivnostih.

Kmalu na spodnji strani ceste opazite Macesnikovo kmetijo, ki pod velikimi strehami skriva pravo bogstvo solčavskega tehničnega znanja. Ko premagate klanec in za sabo pustite macesnikov plaz, se vam na Potočkih njivah odpre pogled na skupino kmetij pri Svetem duhu. ‘Proštija’ so včasih rekli ljudje  temu kraju pri Svetem duhu, ljudje  pa so se imenovali Proštuci. Pot vodi mimo TK Rogar, kmetije Plodr, do kmetije Strevčovih, kjer je na hribčku majhna cerkev Svetega duha. Od tam je lep razgled  na Olševo, Raduho, greben Strelovca ter  na celotno verigo solčavskih planin.

Opuščene kmetije

Cesta se vije naprej, smrekovi gozdovi pa skrivajo še nekaj obzidij ’cimprov’  kmetij, ki jih ljudje po drugi svetovni vojni niso postavili nazaj. Najprej se pogled odpre na Kolarjevih njivah, ki jih že zarašča grmovje, proti vzhodu  se vidijo slikovite peči nad sotesko Globovšeka. Znamenje na Golerjevemu hribru spominja na bivališča ljudi na Golerjevem. Malo naprej pod cesto lahko opazimo z grmovjem obraščeno zidovje. Jamlska kmetija je pogorela že pred vojno. Nad izvirom kisle vode pa je bila  kmetija na Krofičevem, z velikimi pašniki.

Razgledi ob panoramski cesti

Na Klemenčem slikovita narava pričara čudovit razgled, s ptičje perspektive  tudi Logarsko dolino,  na Pastirkovih njivah pa pogled na Matkov kot. Pot nas vodi mimo Ložečke kmetije, kjer imajo smučišče. Na Žibovčem so ob cesti  velika gospodarska poslopja s tajhtom, tj. zbiralnik vode za domačo hidro elektrarno. Nad Panoramsko cesto sta še dve kmetiji, na Šumečem, kjer dobite izdelke iz kamna in kmetija Covnik.

Pri križišču z glavno cesto proti mejnemu prehodu, se panoramska cesta konča. Pot pa lahko nadaljujete v Logarsko dolino ali proti gostišču Majerhold, ki je ob cesti proti mejnemu prehodu Pavličevo sedlo. Kmalu se z glavne ceste na levo odcepi makadamska cesta, ki pelje mimo kmetij na Perkovem, na Matkovem, pod Kočnam v Matkov Kot. Ko cesta pripelje do Vrlovčkega mlina zavije pot  tudi v Gradiše, kjer se lahko poskusite v streljanju z lokom. Ob toku Jezere, po slabem kilometru, se spet priključite cesti, ki vodi proti mejnemu prehodu v Železno Kaplo ali na Jezersko. Lahko pa pot nadaljujete ob potoku Jezera mimo Podrte peči  v Logarsko dolino.

Fotografije: Janez Medvešek

 Klemen Matk

Na podstrešjih samevajo orodja, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Stoletja  je leseno kolo poganjalo svet, mline, žage, slamoreznice, mlatilnice. Na Solčavskem so iznajdljivi predniki skrbno koristili vodno moč za pogon preproste, a nujne mehanizacije. Ostrešja naših poslopij so lesana. Stene so oplankane z lesenimi plankami. Neusmiljeno kljubujejo vetru, soncu, dežju in snegu.

Križ sameva pri bajti v Matkovem kotu. V ozadju se bleščijo v soncu: Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask, Hude  dane, Mrzla gora in Krnička gora. Pod smrekovim gozdom, v zavetju gora je stisnjena gruča poslopij. Veter je nov sneg spihal, s streh.

Stric moje mame Robanov Joža je takole zapisal v Preprostih zgodbah s solčavskih planin: Tole so mi pripovedovali naša mati: “V mojih mladih letih so bila vremena zelo huda. Zime so bile takrat zelo hude. Snega je dostikrat padlo toliko, da ljudje brez krpljev niso mogli nikamor. Nekoč je šel Lojz iz Solčave domov. Po Riflu gor je še nekako gazil, ko je prišel do njiv, pa ni mogel več naprej. Tedaj se je domislil, zlezel na plot in po vrhu plota srečno prišel do doma.”

Poslopja so bila grajena zelo močno, a kadar je zapadlo snega več metrov na debelo, so bili ljudje le v skrbeh, da bo kak grušt polomilo. Raz lesene strehe, s škodlami krite, sneg ne zdrkne rad. Če ga je bilo na strehi zelo na debelo so ga raz streho žagali. To so storili tako, da so na vsako stran strehe postavili dolgo lestev, po njih sta zlezla dva možaka na vrh strehe in z dolgo vrvjo žagala sneg tesno pri skodlah od slemena navzdol. Ko sta ga tako odžagala do kraj strehe, je zdrsnil na tla in poslopje je bilo razbremenjeno.

Foto: Klemen Matk

foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.

foto: J. Medvešek

V teh dneh je v Solčavskih planinah precej nevarno. Pred nekaj dnevi sta zaradi hoje po izpostavljenih snežiščih in plazu, ki se je sprožil,  življenje izgubila dva planinca v Raduhi.

Temperature so se nekoliko dvignile in zjužen sneg se plazi. Tudi kadar so temperature precej nižje lahko obstaja nevarnost plazov, saj  suh sneg, ki se ne sprime s podlago tudi rad zdrkne v dolino.

Mnogi mislijo, da je nevarna le hoja v visokogorje, vendar nas plaz lahko preseneti tudi v nižje ležečih  gozdovih. Kadar pritisne kakšno jugovno vreme domačini nikoli po nepotrebnem ne silimo na kraje, ki so nevarni glede plazov. Spomladi, ko se sneg tali in ko menimo, da je nevarnoast plazov mimo, moramo biti pozorni tudi na krušenje kamnov, ki zaradi delovanja zimske zmrzali letijo proti dolini.

O velikih količinah snega, ki pozimi pride v dolino pa se lahko (ampak šele spomladi, ne sedaj!) prepričate z obiskom Matkovega škafa. Posebno lep in zanimiv je Škaf konec maja ali v začeteku junija. Prav posebno velik pa letos najbrž ne bo, ker višje v planinah ni prav veliko snega. Kaj več si  o temi plazovi lahko preberete na www.Hribi.net.

Postopke pri pripravi lesa so včasih upoštevali vsi v verigi,  ki so pripravljali les. Olcarji so les posekali. Na žagah so ga žagmeštri skrbno zrezali in zravnali, tako, da se je les kvalitetno sušil. Tesarji in mizarji pa so ga z veliko mero znanja in občutka za lepoto vgradili v stavbe, pohištvo, glasbila.

Vedno pogosteje se dogaja, da ljudje pri gradnji svoje hiše, poiščejo les, ki  je pripravljen po starodavnih navodilih.

Kako les pripravimo na Solčavskem?

Na Solčavskem kmetje za gradnjo in popravilo svojih objektov še vedno pripravljamo lunarni les po izročilu prednikov. Zadnje čase  poskušamo ustreči zahtevnejšim kupcem in les pripravimo po teh starih postopkih tudi zanje.

Drevesa izberemo glede na potrebo gradbenih konstrukcij. Drevesa posekamo in jih vsaj kakšen mesec pustimo v vejah. Po odstranitvi vej, debla razmerimo glede na debelino in dolžino, tako da dobimo optimalni izkoristek. Tako pripravljen les že v gozdu izgubi nekaj napetosti, ki v lesu nastanejo z rastjo. Paziti  moramo, da podrto drvje ni podrto kot kakšna brv. V takem lesu se ustvari napetost, tudi če je v času rasti ni bilo. Že v gozdu se vsak hlod označi, tako, da žagarji vedo kakšne dimenzije iz hloda pričakujemo. Po končanem razrezu, je ostanke lubja potrebno odstraniti in les skrbno zložiti na zračen kraj. Pozimi se les na zraku lepše suši, kot v ostalih letnih časih.

Lunarni les je boljši

Prepričani smo, da je lunarni les boljši od lesa, ki je posekan kadarkoli v letu. Visokogorske smreke rastejo enakomerno z izrazito ozkimi branikami. Tak les je trpežnejši bolj trajen kot les, ki je hitre rasti z širokimi branikami. Na posebnih rastiščih se najde tudi kašna resonančna smreka, ki je primerna za izdelavo glasbil.

Potrebno bo osveščati ljudi, da bodo ljudje za svoja bivališča sami izbirali les iz svojega okolja. Posebno doživetje je hoditi po gozdu in izbirati drevesa za svoj novi dom, za mizo za katero se bo vsak dan zbirala družina, za posteljo, v katero ležeš k počitku…

Pri pripravi lesa lahko porabnik sodeluje od začetka do konca, kar končnemu izdelku daje poseben čar in vrednost. Tako pripravljen les je kvalitetnejši, priprava terja posebno skrb, velikih količin se na ta način ne da pripravljati. Drevesa v višjih legah za svojo zrelost potrebujejo tudi 180 let.

Spreminjanje gozda

Tudi po nekaj letih, ko smo drevesa izbrali in posekali,  je zanimivo obiskati te kraje in opazovati, kako se gozd spreminja. Včasih se nam zgodi, da se na krajih, ki so nam bili dobro znani, svet obrne na glavo. Drevesa, ki smo jih pred leti komaj opazili, so zrasla in dala gozdu novo podobo. Tako nam sprehod po leseh, pričara v spomin vrsto dogodkov in občutkov, na katere smo že skoraj pozabili.

Star ati Joža je bil zanimiv mož. V rosnih letih je izgubil očeta. Tako so z brati in sestrami zelo hitro zgrabili za vsa dela, ki so čakala delovnih rok. Kot otrok je kmalu začel pasti koze, kar za otroka sedmih let tudi ni mačji kašelj. Znan mu je bil vsak kotiček in vsaka posebnost Matkove in Perkove posesti.

Obiskoval je kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko. Po spominu mislim, da je bil nekje ob morju v Franciji. Spomnim se fotografije na kateri je prvi v dolgi vrsti stal ded Jože in vlekel čoln. Ko je odšel na dopust, je dezertiral in šel v partizane. Po končani vojni se je poročil z našo babico Golerjevo Slavko. Skupaj z brati so obnovili med vojno požgano domačijo, z babico pa sta si ustvarila družino. Tukaj je nekaj vrstic teh zapisov, ki jih je zapisal naš ded.

“Filipa t.j. starega očeta se komaj spominjam, v spominu imam, da sem ga videl dvakrat, enkrat je šel od čebelnjaka proti hiši in je imel v rokah težko palico, ki je na koncu krivulje imela pasjo glavo in prednje noge. Drugič pa se ga spominjam, ko je ležal v hiši pri peči verjetno že zelo bolan, mogoče že na smrt bolan. Umrl je avgusta 1924. Kakor so pripovedovali, je bil ta Filip svojevrsten človek, bil je muhast in precej trmast. Tako so pripovedovali, da je ata blizu hiše popravljal kašto, ki je stala nad zidano kletjo. Kašto je popravil s tem, da je spodaj napravil še eno klet, zgoraj pa nad oboje novo skupno ostrešje, prostor nad kletjo smo imenovali gank.

Nad to novotarijo, torej kletjo in gankom se je stari oče zelo razjezil, tako da ni hotel hoditi mimo te kašče, ki so jo tedaj obenem s kletjo in gankom tudi predelali in jo spremenili v sobo, v kateri sta potem bila ata in mama z otroci. Stari oče ni hotel hoditi mimo na stranišče, ki je bilo pri drugi kašči naprej kakšnih 12 metrov. Rajši je hodil po drugi strani hiše naokrog po strmem bregu k eni jablani, ki je bila pri zemlji ravno prav kriva, da se je dalo udobno sesti nanjo in je opravljal svojo potrebo.

Kdaj je dal posestvo atu, tega ne vem. Vem pa, da je potem kot preužitkar še pasel ovce, koze in hodil okrog po Matkovem velikem posestvu. Stric Jakob mi je večkrat pokazal, češ to stezo so pa oče naredili, to bukev so pa oče zasušili ali to korito so oče naredili, ki je služilo za napajanje živine ali ovac. Baje, da so bili obuti stalno samo v lesene cokle – cokljače.

Cokle so bile iz lesenega podplata, spredaj zgoraj je bila cokla pokrita z usnjem, da se je obuvala kot natikači, zadaj pa je bil iz leskove vitre narejen »opetnik«, ki je služil zato, da cokla ni tako hitro zletela iz nog.

Take cokle so imele to prednost, da jih je raztogoten človek lahko kaj hitro sezul in jih zmetal za živino ali ovcami in potem capljal bos okrog, kar se je prav rado zgodilo dediju.”

V sobotnem jutru smo se po prijetni vožnji skozi Zgornje Savinjsko dolino, peljale mimo Logarske doline, po zasneženi  gorski cesti do kmetije Matkovih. Kmetija je obdana z mogočnimi gorami, med katerimi kraljuje Ojstrica.

Sprejem na Matkovem

Na domačiji sta nas najprej pričakala dva škotska ovčarja. Prijazna gospodinja Marija nas je sprejela z opojno dišečim, domačim, zeliščnim čajem. Povabila nas je v sobe, ki so lepo opremljene, obložene z lesom in dišijo po svežem perilu. Pevske vaje smo imele v jedilnici, ki je prav tako, kot ostali prostori, opremljena v  naravnem lesu, krasi pa jo velika, topla , kmečka peč, ki je marsikatero izmed nas  spomnila na otroške dni, ali pa na obisk pri dedku in babici. Marsikatero mestno dekle je lahko prvič ležalo na njej.

Pevske vaje

Dopoldanski del naših vaj se je hitro končal, ko so iz kuhinje zadišale dobrote, ki nam jih je za kosilo pripravil gospodinjin brat in  kuhar Peter. Vso hrano, ki jo na tej domačiji ponudijo gostom, pridelajo sami, zato je še bolj okusna. Pripravljena je po starih receptih.

Sprehod v okolici

Prijetno utrujene po domačem kosilu, smo se odpravile na sprehod v okolico, kjer smo uživale ob lepotah narave in si polnile pljuča s svežim zrakom.  Prijazni gospodar Janez nam je razkazal skrbno urejen hlev, poln goveje živine, drobnice in drugih živali. V staji ob hlevu imajo tudi konje in oslico s simpatičnim mladičem, katerega nagajivost smo lahko opazovale že med dopoldansko vajo skozi okno.

Družabni večer

Po popoldanski vaji , se nam je po okusni večerji, v jedilnici pridružila vsa družina. Družabni večer ob petju znanih, lepih in nekaterih, že skoraj pozabljenih, starih ljudskih pesmi, je popestril domači sin Klemen, ki nas je ubrano spremljal na citre. Še pozno v noč je v topli sobi nežno zvenela naša pesem ob zvokih citer,  ki so se s petjem pesmi, kot so Čez zelene trate, Čej so tiste stezice, Beli cvet,…neopazno spojile. Naletaval je sneg in ustvaril romantični zimski večer.

“Glasba” iz hleva

Zjutraj nas je prebudila nežna glasba iz hleva . Zanimivo je bilo opazovati  jutranji utrip na gorski kmetiji. Lakota je iz živali izzvala mukanje, blejanje in meketanje, toda le za kratek čas, saj sta gospodar in žena Marija skrbno in urno nasula krme in slišati je bilo le še kakšnega mladička, ki se je oglašal kot spremljava, ob nežni, pomirjujoči glasbi. Pred odhodom nam je gospodar ponudil svoje ovčje kožice, savinjski želodec in okusen sir. Po kosilu smo se, polne bogatih vtisov, ki bodo ostali v naših srcih, vračale v Celje.

O, spomini …

Kadar naša zborovodkinja, ga. Vida Bukovac želi, da pesmi med vajo zapojemo še posebej čustveno in doživeto, nas spomni na naše prepevanje na Matkovem. In verjemite mi, prav vedno ji čarobno uspe.

Če vas kdaj pot pelje po Logarski dolini in si želite obnoviti življenjsko energijo, ali pa se odpočiti od mestnega vrveža, zavijte na Matkov kot. Hvaležni mi boste, ko spoznate ta KOT, ki še zdaleč ni le  navaden kotiček, ampak je vreden besede “veličasten”, med vsemi temi gorami.

Za ženski pevski zbor Ljubečna zapisala: Vesna Filipovič

Foto: Matjaž Maležič

Kje je Matkov kot?

Matkov kot – majhna dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo. Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena.

Prva “cesta” na Solčavsko pa je vodila ravno v Matkov Kot. To je bila cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1860 in je vodila iz Železne kaple čez Pavličevo sedlo, mimo Puše, Perkove in Matkove kmetije v samo osrčje doline Matkovega kota. Zgrajena je bila za vožnjo lesa in oglja, ki je bil takrat pomemben energijski vir za fužine in kovačnice. Ta pot je ponekod še danes dobro vidna.

Matkov kot lahko tako obiščete tudi iz Logarske doline. Sledite cesti ob Jezeri in se mimo odcepa za kmetijo Gradišnik, še kak kilometer peljete, parkirate avto in se peš odpravite v Kot in Škaf.

Če pa pot z vozilom nadaljujete mimo Kočnarja, na Matkovo in Perkovo, se odprejo lepi razgledi na Savinjske Alpe. Priključite se lahko na panoramsko cesto in nadaljujete proti Svetemu Duhu, ali pa se odpravite čez vrh v Železno Kaplo ali pa na Jezersko.

Kako je dolina nastala in legenda o jezeru?

Dolina je ledeniškega nastanka. Nekaj stoletij nazaj naj bi bilo – tako pravi legenda – v Matkovem kotu tudi ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.

Včasih se je na solčavskih kmetijah veliko oralo in sejalo žita. Pravili so, da se je na gradiških njivah (Gradišnikova kmetija) videlo do kje je segala gladina jezera, ko so zorali  in pripravili zemljo za novo setev.

Okvir gora

Okvir dolini daje greben, ki se začne z Vrlovcem se po nekaj manjših robeh dvigne na poraščen Veliki vrh, Savinjek , Matkovo okno, Hudi prask, Hude dane, Latvico in se zaključi na Mrzli gori. Ta greben ločuje Logarsko dolino in Matkov kot.

Drugo stranica kota pa se nadaljuje od Mrzle gore po avstrijski meji mimo Krničke gore, Krnice, Matkove kope, Jovšuca, Matkovega Grintovca, Jerebičja, Gladkega vrha in Pavličevih sten.

Kamenine

V Matkovem kotu imamo še eno mejo: to je meja med apnenčastim bolj kamnitim – suhim (manj voda – voda gre kar v tla) delom Kamniško-Savinjskih Alp in silikatnim površjem, kjer je površje precej bolj mokrotno z več površinske vode.

Ob koncu doline najdemo tudi kamenino vulkanskega izvora, ki je posebne sestave in barve. Kamenina je obarvana kot jetra in je posebnost tega dela Alp.

Dno doline je večinoma precej ozko, dolina se odpre šele naprej od izvira Jezere. Dno doline tudi ni poseljeno s kmetijami, ker so tla v dolini plitva, prodnata in za pridelavo žita včasih niso bila primerna. Tudi prostor za bivanje je bil človeku višje, zaradi več sonca, bolj prijazen.

Kmetije

V osrednjem delu doline so štiri kmetije: v Gradišu, pod Kočnam, na Perkovem in na Matkovem. Kmetije so dvignjene iz dna doline, obdane z velikimi “njivami”. Vse te kmetije gospodarijo z gozdovi, živinorejo in še s kako dopolnilno dejavnostjo (žagarstvo, turizem).

Gozdovi

Gozdovi so zelo različni. Kjer je na razpolago dovolj hranil, kjer lege niso tako strme, je rastišče smrekovega gozda. Po dolini, kjer so tla plitvejša in ob ob robu rečnega dna, so tudi bukovi sestoji. V senčnih vlažnih legah najdemo hoje (jelka). Macesen srečujemo od začetka doline pa do najvišjih vrhov.

Macesen je v Matkovem kotu posebno trdoživ. Njegovo zrelost mora čakati več generacij gospodarjev. Macesnove strehe še vedno lahko občudujete na naših kmetijah. Če je les za streho skrbno izbran, lahko streha z dobrim vzdrževanjem zdrži od 50 do 70 let.

Tudi ostalo rastje je v Matkovem kotu zelo pestro in zanimivo. Tu najdemo rastišča Lepega čeveljca in še mnogo drugih.

Markirana pot do Matkovega škafa in na Mrzlo goro

Foto: Matjaž Maležič

Markirana pot po dolini vodi do naravne znamenitosti Matkov škaf. To je poseben naravni pojav, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa. Škaf ima na pogled tudi obroče, različne plasti snega so različno obarvane in dajejo značilen videz.

Markirana pot vodi mimo Škafa tudi naprej na Mrzlo goro in na drugi strani mimo Savinjskega sedla na Okrešelj. Markacije so že nekoliko obledele, zato je potrebno precej pazljivosti, da poti ne zgrešimo. Je pa ta pot primerna za izkušene in primerno opremljene planince.

Ohranimo!

Matkov kot je zagotovo najbolj divja in najbolje ohranjena dolina na Solčavskem in ena najbolj divjih tudi v Sloveniji. Želimo, da tak tudi ostane. Tu pa prosimo sa sodelovanje vas dragi bralci in obiskovalci:

• smeti odnesite s seboj domov,
• ne trgajte rastlin in ne poškodujte drevja,
• avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
• po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.

Klemen Matk

Jabolka smo pobrali in jih večino sprešali na kmetiji Edija Geržine. Na sadjarski kmetiji, kjer se profesionalno ukvarjajo s predelavo sadja v sokove, so ves sok pasterizirali in napolnili v lične steklenice. Preše so dale dobrih sedemsto litrov mošta, ki je že spravljen v naši kleti.Tako predelan sok se lepo drži in brez težav ga ohranimo dve leti.

Naša jabolka rodijo vsako drugo leto. Imamo precej sadnega drevja največ črešn, pa jabolk in hrušk. Star ati Joža in njegovi bratje, tudi moj oče so imeli posluh za gojenje sadnega drevja. V tako posebnih rastnih razmerah je gojenje sadnega drevja tek na dolge proge. Drevje mora biti trdoživo, zmožno prenašati težke vremenske razmere, zato so vsa naša drevesa visokodebelna. Nikoli jih ne škropimo, tako da so naša jabolka zdrava, ekološka, primerna za predelavo v sok, mi mu rečemo mošt.

Jabolka so nekoliko manj sladka, tako da je naš mošt nekoliko bolj kisel in ne povzroča prebavnih težav. Večino tega soka porabimo doma – zase in za naše goste. Mošt iz Matkovega kota je nekaj posebnega, podobno kot macesen, ki je v teh hribih najbolj trdoživ.

Pri nas na Solčavskem smo  nekoliko priviligirani.  Solčavske kmetije ležijo v zadnjih dolinah Slovenije. Da opraviš opravke v dolini, je cel projekt in vzame veliko časa. Vrnitev domov je vedno olajšanje. Pirotehnični pripomočki, ki so v zadnjih letih tako nepogrešljiv pripomoček za praznike, so v posameznih primerih tudi v naših dolinah skalili mir. Upam, da se bo ta modna muha čim prej izgubila in bodo ljudje lepoto iskali na drugih ravneh. Pri nas na Matkovem poskušamo te stvari omejevati, saj menimo da pokanje in svetlobni učinki preveč motijo ustaljen ritem dolin, življenje domačih in divjih živali.

Ob tej priložnosti želimo vsem, da v teh dneh ujamete ritem praznovanja, ki vas bo napolnili z mirom, novimi močmi, da boste trdnejši, veselo in  pogumno stopali naprej.