Deli s prijatelji:

Pred tremi leti sem na adventnem koncertu v Grevenbreuchu spoznal upokojenega profesorja geografije. Po kratki predstavitvi krajev od koder prihajam, je pristopil k meni in me povprašal o možnostih prostovoljnega dela in preživljanja daljših počitnic na naši kmetiji v Matkovem kotu. Vprašanje me je nekoliko začudilo, vendar sem po kratkem premisleku, ki mi je zavrtel misli okrog nepostorjenega dela in pomanjkanja delovnih moči doma, privolil in gospod je kmalu pripotoval. Ponj sem se odpeljal na celovško letališče.

Letos je bil pri nas že tretje leto, s seboj je pripeljal še enega zanesenjaka, ta je posebno spreten pri tehničnih opravilih. Nekako nam je uspelo, da smo skupaj naredili precej zamudnih opravil. Res pa je, da je prisotnost domačega človeka nujna, saj je ta vajen del in pozna zastavljeni cilj.

Prostovoljca sta delo opravljala brezplačno, v naši hiši pa sta dobila hrano in streho nad glavo. Razvilo se je lepo sodelovanje. Včasih ju za krajši čas obiščeta tudi ženi in prijatelji. Takrat sta tudi onadva del gostov in ju s svojimi idejami in delom nismo obremenjevali. Na nek način je v teh mesecih pri nas mala Evropska unija. Vezi sodelovanja in vzajemnosti se pletejo, razmišljanja se srečujejo.

Posebno presenečeni so bili pohodniki, ki so pri bajti v Kotu srečali pastirja Rajnholda, ki je prišel po krave in je govoril nemško. Kar je znal po slovensko, je bil le stavek “Jaz sem pastir”. Rajnhold pravi, da je bližina živali – krav – s katerimi je nekaj dni preživel na paši, nanj vplivala zdravilno in da bi kaj podobnega svetoval vsakemu, ki je oddaljen od narave in dela na zemlji oziroma kmetiji.

Nekolikšno oviro pri komunikaciji predstavlja tuj jezik, ker vsi na kmetiji ne govorijo nemškega jezika. Potrebno se je učiti tudi potrpljenja, saj ljudje morajo živeti v sožitju kljub različnim navadam. Ob takšnem sobivanju je potrebna tudi precejšna strpnost.

V teh mesecih smo doživeli nek poseben utrip. Razširjena družina, načrtovanje dela, predstavitev aktivnosti Rajnholdu in Hancu, občutek njunega veselja ob vsakem zaključenem delu, občutek povezanosti in koristnosti vsakega člena verige.

Poslanstvo ljudi ni v uživaštvu, ampak trudu za vsakdanji kruh, služenju drug drugemu. Vsak prav vsak zemljan od otroka do starca je pomemben in nepogrešljiv člen človeške družine. Vsak je vesel, če s svojim delom in trudom prispeva po svojih močeh za skupno dobro. Če je človek pozoren, to opazi že pri majhnem otroku. Vsakega, petletnega otroka ali starčka, je potrebno spoštovati v njegovih zmožnostih.