Strategija slovenskega kmetijstva
Oblikuje in sprejema se nova strategija slovenskega kmetijstva. To je delo, ki se ga skoraj ne bi bilo za lotiti, kljub temu pa je neka smer – politika pri tem nujna. Veliko strategij je napisanih… izvedbe pa nekako ne doživijo ali pa različni lobiji dosežejo, da do realizacije ne pride. Hkrati je načrtovanje kmetijske politike tako občutljivo, da se ob napačnih odločitvah lahko znajdeš v veliki družbi strokovnjakov, ki so na kmetijstvu delali razne poskuse od leta 1945 naprej.
Kljub vsem poskusom v preteklosti, da bi kmetijstvo izenačili z industrijo, se je to izvilo iz objema drznih ideologov… in živelo.
Zdi pa se mi, da smo sedaj v podobni situaciji, kot v preteklosti. Kmet zaradi organiziranosti kmetijstva kakršno je, izgublja svojo samostojnost. Za pridelke, ki jih prideluje, dobi smešno nizka plačila. Za razliko do polne cene izdelkov in za delo na težko obvladljivih površinah dobi subvencije. Zaradi prejemanja javnega denarja je kmet pod stalnim drobnogledom. Inšpekcijske službe pridno kontrolirajo, pri katerem standardu kršimo pravila. Prav odvali se kamen od srca, ko kontrolni pregled mine brez večjih pripomb.
Sam ne najdem kakšne super rešitve in določena podpora kmetovanja v takih predelih kot je Solčavsko bo najbrž še naprej nujno. Kljub vsemu pa je za kmetovanje potrebno še nekaj več. Ljubezen in trud. Na poti Na Štajersko v avtu me je v soboto razveselila ta oddaja na radiu ognjišče. Prisluhnite ne bo vam žal. http://audio.ognjisce.si/index.php?l=8&p=Nas_gost/ng_2009_09_12_Roman_Stabuc_vinogradniski_strokovnjak_celota.mp3&m=1 Brez spoštovanja truda in dela naših prednikov bo tukaj težko vzdržati. Prav vsaka generacija mora z ljubeznijo gledati, da se ob dedovanju kmetija obdrži, da se je ne razdeli kot delnice v kakšni firmi in da se ne izčrpa do zadnjih kotičkov. In vsak prevzemnik posestva, pri tem prevzame na pleča spoštovanje do predhodnih generacij.
V povezovanju z drugimi panogami – turizem, obrt - bo kmetijstvo najbrž našlo svoje mesto. V preteklosti je kmet živel od tega kar je pridelal, primarne kmetijske pridelave. Vedno bolj pogosto pa se dogaja, da k tej osnovni pridelavi nujno pridejo še razne storitve, ki ob tem osnovnemu pridelku kmetu zagotovijo ustrezen dohodek. To pa ima tudi svojo ceno. Odgovornosti se potencirajo; znanje, ki ga mora kmet imeti je ogromno… povsod ne more biti profesionalen in tako stvari tečejo po svoje. Vvseh poklicih pa se menda išče vrhunskost.- mogoče tudi preprostost… vsaj morala bi se. Upam da bomo ob vsem spreminjanju politik, znali ohraniti naše kmetije žive in vitalne.
Ravno včeraj smo se odpravljali z Ravne planine… bilo je posebno. Vreme malo dramatično… jesenske trave, smreke v kapljicah, ki jih je zapustila rahla megla. Vprašal sem se, kaj nam manjka na tej lepi slovenski zemlji, da se udinjamo direktivam, standardom, da kandidiramo na razpise in vstopamo v ta zglobalizirani krog. Kako, da naše delo ni vredno pravega plačila, kot se v svetu spodobi.
Ob tem sem se spomnil tudi gospoda Ivana Omana, ki je govoril o navezanosti kmeta na zemljo, ki jo obdeluje in s tem na ljubezen do domovine, naroda in jezika. Zaželel sem si, da bi novo strategijo kovali ljudje, ki bi iskreno hodili po stopinjah g. Omana. Kmetijstva res ni za enačiti z industrijo ali delnicami.
Pri kovanju strategije slovenskega kmetijstva želim vsem vanjo vpetim in vpletenim veliko preudarnosti in modrosti.
Sep 28, 2021
[...] predvidene spremembe povprečnega pridelka poljščin, prilagajanje.Leto 2009: Kmetija Matk – Strategija slovenskega kmetijstva. Na dveh straneh je opisano mnenje o strategijah, ki jih je bilo veliko, a izvedbe ni. Beseda teče [...]