Lunarni les

26. February 2010 Komentarji: 2

V četrtek, 28.1.2010 je bil po luni pravi dan za sekanje lesa za gradbene konstrukcije. Lesu, ki je posekan v skladu s starodavnimi navodili, ki upoštevali tudi lunine mene, mi rečemo kar lunarni les.

Postopke pri pripravi lesa so včasih upoštevali vsi v verigi,  ki so pripravljali les. Olcarji so les posekali. Na žagah so ga žagmeštri skrbno zrezali in zravnali, tako, da se je les kvalitetno sušil. Tesarji in mizarji pa so ga z veliko mero znanja in občutka za lepoto vgradili v stavbe, pohištvo, glasbila.

Vedno pogosteje se dogaja, da ljudje pri gradnji svoje hiše, poiščejo les, ki  je pripravljen po starodavnih navodilih.

Kako les pripravimo na Solčavskem?

Na Solčavskem kmetje za gradnjo in popravilo svojih objektov še vedno pripravljamo lunarni les po izročilu prednikov. Zadnje čase  poskušamo ustreči zahtevnejšim kupcem in les pripravimo po teh starih postopkih tudi zanje.

Drevesa izberemo glede na potrebo gradbenih konstrukcij. Drevesa posekamo in jih vsaj kakšen mesec pustimo v vejah. Po odstranitvi vej, debla razmerimo glede na debelino in dolžino, tako da dobimo optimalni izkoristek. Tako pripravljen les že v gozdu izgubi nekaj napetosti, ki v lesu nastanejo z rastjo. Paziti  moramo, da podrto drvje ni podrto kot kakšna brv. V takem lesu se ustvari napetost, tudi če je v času rasti ni bilo. Že v gozdu se vsak hlod označi, tako, da žagarji vedo kakšne dimenzije iz hloda pričakujemo. Po končanem razrezu, je ostanke lubja potrebno odstraniti in les skrbno zložiti na zračen kraj. Pozimi se les na zraku lepše suši, kot v ostalih letnih časih.

Lunarni les je boljši

Prepričani smo, da je lunarni les boljši od lesa, ki je posekan kadarkoli v letu. Visokogorske smreke rastejo enakomerno z izrazito ozkimi branikami. Tak les je trpežnejši bolj trajen kot les, ki je hitre rasti z širokimi branikami. Na posebnih rastiščih se najde tudi kašna resonančna smreka, ki je primerna za izdelavo glasbil.

Potrebno bo osveščati ljudi, da bodo ljudje za svoja bivališča sami izbirali les iz svojega okolja. Posebno doživetje je hoditi po gozdu in izbirati drevesa za svoj novi dom, za mizo za katero se bo vsak dan zbirala družina, za posteljo, v katero ležeš k počitku…

Pri pripravi lesa lahko porabnik sodeluje od začetka do konca, kar končnemu izdelku daje poseben čar in vrednost. Tako pripravljen les je kvalitetnejši, priprava terja posebno skrb, velikih količin se na ta način ne da pripravljati. Drevesa v višjih legah za svojo zrelost potrebujejo tudi 180 let.

Spreminjanje gozda

Tudi po nekaj letih, ko smo drevesa izbrali in posekali,  je zanimivo obiskati te kraje in opazovati, kako se gozd spreminja. Včasih se nam zgodi, da se na krajih, ki so nam bili dobro znani, svet obrne na glavo. Drevesa, ki smo jih pred leti komaj opazili, so zrasla in dala gozdu novo podobo. Tako nam sprehod po leseh, pričara v spomin vrsto dogodkov in občutkov, na katere smo že skoraj pozabili.

Kako je bil včasih na Matkovem? Zapisi našega dedija Joža

25. February 2010 Komentarji: 1

Naš star ati  Joža je v jeseni življenja zapisal nekaj utrinkov in spominov, ki jih je kot mlad pob doživel doma na Matkovem in Perkovem. Pisal je o ljudeh, delu, o življenju, ki je na en način drugačno od našega, pa vendar se del tega življenja dotika tudi nas – njegovih vnukov, pravnukov.

Star ati Joža je bil zanimiv mož. V rosnih letih je izgubil očeta. Tako so z brati in sestrami zelo hitro zgrabili za vsa dela, ki so čakala delovnih rok. Kot otrok je kmalu začel pasti koze, kar za otroka sedmih let tudi ni mačji kašelj. Znan mu je bil vsak kotiček in vsaka posebnost Matkove in Perkove posesti.

Obiskoval je kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko. Po spominu mislim, da je bil nekje ob morju v Franciji. Spomnim se fotografije na kateri je prvi v dolgi vrsti stal ded Jože in vlekel čoln. Ko je odšel na dopust, je dezertiral in šel v partizane. Po končani vojni se je poročil z našo babico Golerjevo Slavko. Skupaj z brati so obnovili med vojno požgano domačijo, z babico pa sta si ustvarila družino. Tukaj je nekaj vrstic teh zapisov, ki jih je zapisal naš ded.

“Filipa t.j. starega očeta se komaj spominjam, v spominu imam, da sem ga videl dvakrat, enkrat je šel od čebelnjaka proti hiši in je imel v rokah težko palico, ki je na koncu krivulje imela pasjo glavo in prednje noge. Drugič pa se ga spominjam, ko je ležal v hiši pri peči verjetno že zelo bolan, mogoče že na smrt bolan. Umrl je avgusta 1924. Kakor so pripovedovali, je bil ta Filip svojevrsten človek, bil je muhast in precej trmast. Tako so pripovedovali, da je ata blizu hiše popravljal kašto, ki je stala nad zidano kletjo. Kašto je popravil s tem, da je spodaj napravil še eno klet, zgoraj pa nad oboje novo skupno ostrešje, prostor nad kletjo smo imenovali gank.

Nad to novotarijo, torej kletjo in gankom se je stari oče zelo razjezil, tako da ni hotel hoditi mimo te kašče, ki so jo tedaj obenem s kletjo in gankom tudi predelali in jo spremenili v sobo, v kateri sta potem bila ata in mama z otroci. Stari oče ni hotel hoditi mimo na stranišče, ki je bilo pri drugi kašči naprej kakšnih 12 metrov. Rajši je hodil po drugi strani hiše naokrog po strmem bregu k eni jablani, ki je bila pri zemlji ravno prav kriva, da se je dalo udobno sesti nanjo in je opravljal svojo potrebo.

Kdaj je dal posestvo atu, tega ne vem. Vem pa, da je potem kot preužitkar še pasel ovce, koze in hodil okrog po Matkovem velikem posestvu. Stric Jakob mi je večkrat pokazal, češ to stezo so pa oče naredili, to bukev so pa oče zasušili ali to korito so oče naredili, ki je služilo za napajanje živine ali ovac. Baje, da so bili obuti stalno samo v lesene cokle – cokljače.

Cokle so bile iz lesenega podplata, spredaj zgoraj je bila cokla pokrita z usnjem, da se je obuvala kot natikači, zadaj pa je bil iz leskove vitre narejen »opetnik«, ki je služil zato, da cokla ni tako hitro zletela iz nog.

Take cokle so imele to prednost, da jih je raztogoten človek lahko kaj hitro sezul in jih zmetal za živino ali ovcami in potem capljal bos okrog, kar se je prav rado zgodilo dediju.”


Misel

Pogosto želja po tistem, česar nimaš, ne dopušča, da bi se veselil tega, kar imaš. — Kitajski pregovor

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si