Varovanje narave …

Objavljeno: 5. March 2010

Deli s prijatelji:bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

foto:J. Medvešek

foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto:J. Medvešek

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto:J. Medvešek

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.

Značke: , , , , ,

Komentarji (2) na: “Varovanje narave …”

  1. Aleš Čerin
    Mar 07, 2010

    Klemen, tu se pa težko strinjam s teboj. Članek Matkov kot – ohranjena lepota tudi za naše zanamce, sem še enkrat prebral in nisem opazil, da kje pretiravaš. Samo na koncu je poziv obiskovalcem da:
    - smeti odnesejo s seboj domov,
    - ne trgajo rastlin in ne poškodujejo drevja,
    - avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
    - se po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.
    Meni se to ne zdi pretirano.

    Ali si predstavljaš, da bi naša družina prišla v vašo dolino, imela krasno zababo za rojstni dan (imeli bi piknik – povabili bi kakšnih 40 ljudi), lepo pekli čevape, pili pivo, sokove v tetrapakih, … Po koncu zabave, bi ostalo cel kup pločevink, ki bi jih zmetali okoli, kakšno steklenico bi tudi razbili … Malo bi se igrali s sekirami in posekali kakšno drevesce, kakšnega pa samo zasekali iz objestnosti, … Z avti bi se pripeljali do vaše koče – seveda ker moramo dostaviti hrano. Drli bi se dolgo v noč, navijali glasbo iz močnih zvočnikov … Slišalo bi se kar gor do vas.

    S tem primerom sem “pesniško” pretiraval, a take stvari se okoli mest, v naših gozdovih in travnikih redno dogajajo in verjemi, da si tega ne želim še v tako neokrnjenih delih kot je Solčavsko. In tudi ti ne kot te poznam :)

    Prav gotovo pa ti dam prav, da protestiraš proti birokratskemu pristopu k varovanju narave. Vem, da ste Solčavani navezani na svojo pokrajino, da jo spoštujete, zato tudi varujete in skrbite zanjo. Mi skavti, ki se potikamo tudi v naravi po drugih koncih Slovenije, vidimo vse drugačno skrb za svoje okolje, kot ga izkazujete vi. In za take je potrebna državna intervencija.


  2. Klemen
    Mar 08, 2010

    Strinjam se s teboj Aleš, uporabniki prostora smo različni. Različno doživljamo naravo in različno se v naravi sproščamo. Bistveno se mi zdi spoštovanje. Spoštovanje narave, ljudi in njihovega truda. Ko prisluhnemo ljudem, v novih neznanih krajih, spoznamo njihove navade, njihova čutenja, način življenja. Tako lažje razumemo okolje v katerega prihajamo, in lažje sprejemamo navade ljudi in njihove želje. Kot obiskovalci narave, krajev, smo pač gostje narave in ljudi, ki tam živijo.Prav je, da je spoštovanje obojestransko, in prav je da vemo, da tudi kjer smo na sproščanju, ni vse dovoljeno.



Komentirajte

Misel

Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota. — Tone Pavček

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si