Srečanje Golerjevega sorodstva

Objavljeno: 11. September 2009

Deli s prijatelji:bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

Preteklo nedeljo, 6.9.2009 smo se v Železni Kapli srečali sorodniki in prijatelji Golerjeve rodbine. Srečanje se je začelo s  sveto mašo, nadeljevalo pa se je v gostilni Podobnik, kjer smo ob kosilu, prijetno poklepetali o tem in onem. Sorodstvo je raztegnjeno, domala po vsej Evropi tako, da vseh sorodnikov ni bilo.  Domačija kjer so živeli Golerjevi predniki je opuščena, zidovje poslopij je še vidno. Po drugi svetovni vojni, nasledniki posestva  niso obnovili. Dom je bil požgan med drugo svetovno vojno, kot večina solčavskih kmetij.PA052862

Zvone Berlot je ob tej priložnosti predstavil tudi rodovno drevo družine. Zbral je veliko podatkov o sorodstvu, tako, da ko pregleduješ rodovno deblo včasih začuden obstaneš – 9 rodov. Zvone je  spravil v red in na papir podatke večih rodbin solčavskih sinov in hčera. Za to delo se mu lepo zahvaljujemo.

Solčava je bila do druge svetovne vojne zelo zaprt kraj, ljudje so se poročali večinoma v kraju, tako da smo si v Solčavi vsi v sorodu. Ena sama velika žlahta. V zadnjih desetletjih, pa se na Solčavsko priseljujejo tudi žene in možje od drugod, tako da bo ta solčavski fenomen – “problem” nekoliko manjši. Mogoče bi bilo kdaj zanimivo Solčevane vzeti pod drobnogled in jih sorodstveno genetsko primerjati z ostalimi vasmi. Solčavske kmetije, v večini primerov z istimi imeni obstajajo že od leta 1421. Imena so precej natančno zapisana v urbariju benediktinskega samostana v Gornjem gradu. (V.Vider, Solčava str. 78).

Matkova Jožica – Polanc nas je lepo pozdravila in nagovorila.  Spomnila in opomnila nas je  na izročilo Golerjevega očeta, ki ga je dal svojim otrokom. Rekel je nekako takole: “Otroci vedite: mi in naši očetje smo toliko premolili, da se bo blagoslov poznal še vašim otrokom. Nadaljujte in ne pozabite molitve. Kjer utihne molitev kmalu obstane  in utihne tudi vse ostalo.”

Jožica nas je spomnila, da teh besed ne pozabimo in z njimi tudi živimo. Veliko sorodstva je v nemško govorečih deželah, precej tudi na Avstrijskem Koroškem. Tem družinam je še nekoliko težje. Nekateri lepo ohranjajo slovenski jezik, kljub pritiskom večine nad manjšino. Tokrat je bilo srečanje v Železni Kapli, drugič bo mogoče spet pri Svetem duhu pod Olševo, kamor so Golerjevi najpogosteje zahajali k maši.

Vseeno je bilo v Kapli lepo, celotno bogoslužje je bilo v slovenskem jeziku. Za trden dolgoročen obstoj družin je dediščina na katero nas je opomnila Jožica nepogrešljiva – seveda pa jo je potrebno živo uporabljati. V dobi multikulturnosti in divjega kapitalizma je še toliko bolj pomembno, da ohranjamo svojo kulturo in dediščino in s tem ne pozabimo kdo smo. Trenutno živimo v dobrih časih, izkušnje – moč molitve in potrpljenja pa nam lahko daje moč tudi za drugačne čase.

Značke: , , ,

Komentarji (3) na: “Srečanje Golerjevega sorodstva”

  1. Aleš Čerin
    Sep 14, 2009

    Klemen, zanimivo srečanje. Da se takole zbere žlahta, katere domačija je pravzaprav že propadla. Nekdo je vložol veliko energije v srečanje.

    Nisem vedel, da ste Solčavani tako požlahtani. Kaj pa bi rad izvedel iz genetske raziskave Solčavanov?


  2. Klemen Matk
    Sep 14, 2009

    Ja kmetije res po vojni ni več, stike pa še vedno kar pridno vzdržujemo. Jožica je v to organiziranje vložila največ truda. Je pa res kar zanimivo srečati se, vsaj na par let. Ja iz raziskave pa res ne vem kaj bi se izvalilo…nekaj skrajnosti nad in pod črto, verjetno. Mogoče pa bi ugotovili, da smo kakšno prastaro solčavsko pleme.


  3. Polona
    Sep 14, 2009

    Ja, res je bilo zanimivo tole srečanje. Sem vesela, da sem bila zraven. Kaj takega ne doživiš pogosto. Ljudje te družine se res zdijo prisrčni. Sploh tisto izročilo, ki ga je v rod dal Golerjev oče, da je treba moliti za blagoslov, je vredno ohraniti in ga negovati.
    Se pa ne vidi, da so si vsi v žlahti. K sreči pa sedaj v Solčavo že zahajamo oz. vdiramo tudi “tujci”, da malo pomešamo to “pleme”.



Komentirajte

Misel

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova. — Tone Pavček

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si