(Slovenščina) Projekt Na kmetijo!

Nekaj utrinkov raz Matkovo

Danes zjutraj smo se zbudili nad morjem. Morje zaliva doline. Nekaj novega snega je pokrilo kopnice, ki so se naredile na strmih sončnih legah. Divjad spet obiskuje krmišča, kjer najde otavo. Kratek jutranji obhod okrog doma, je odkrival sledi, ki so jih zapustili ljudje in živali.

Na podstrešjih samevajo orodja, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Stoletja  je leseno kolo poganjalo svet, mline, žage, slamoreznice, mlatilnice. Na Solčavskem so iznajdljivi predniki skrbno koristili vodno moč za pogon preproste, a nujne mehanizacije. Ostrešja naših poslopij so lesana. Stene so oplankane z lesenimi plankami. Neusmiljeno kljubujejo vetru, soncu, dežju in snegu.

Križ sameva pri bajti v Matkovem kotu. V ozadju se bleščijo v soncu: Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask, Hude  dane, Mrzla gora in Krnička gora. Pod smrekovim gozdom, v zavetju gora je stisnjena gruča poslopij. Veter je nov sneg spihal, s streh.

Stric moje mame Robanov Joža je takole zapisal v Preprostih zgodbah s solčavskih planin: Tole so mi pripovedovali naša mati: “V mojih mladih letih so bila vremena zelo huda. Zime so bile takrat zelo hude. Snega je dostikrat padlo toliko, da ljudje brez krpljev niso mogli nikamor. Nekoč je šel Lojz iz Solčave domov. Po Riflu gor je še nekako gazil, ko je prišel do njiv, pa ni mogel več naprej. Tedaj se je domislil, zlezel na plot in po vrhu plota srečno prišel do doma.”

Poslopja so bila grajena zelo močno, a kadar je zapadlo snega več metrov na debelo, so bili ljudje le v skrbeh, da bo kak grušt polomilo. Raz lesene strehe, s škodlami krite, sneg ne zdrkne rad. Če ga je bilo na strehi zelo na debelo so ga raz streho žagali. To so storili tako, da so na vsako stran strehe postavili dolgo lestev, po njih sta zlezla dva možaka na vrh strehe in z dolgo vrvjo žagala sneg tesno pri skodlah od slemena navzdol. Ko sta ga tako odžagala do kraj strehe, je zdrsnil na tla in poslopje je bilo razbremenjeno.

Foto: Klemen Matk

Nevarnosti snežnih plazov na Solčavskem

foto: J. Medvešek

V teh dneh je v Solčavskih planinah precej nevarno. Pred nekaj dnevi sta zaradi hoje po izpostavljenih snežiščih in plazu, ki se je sprožil,  življenje izgubila dva planinca v Raduhi.

Temperature so se nekoliko dvignile in zjužen sneg se plazi. Tudi kadar so temperature precej nižje lahko obstaja nevarnost plazov, saj  suh sneg, ki se ne sprime s podlago tudi rad zdrkne v dolino.

Mnogi mislijo, da je nevarna le hoja v visokogorje, vendar nas plaz lahko preseneti tudi v nižje ležečih  gozdovih. Kadar pritisne kakšno jugovno vreme domačini nikoli po nepotrebnem ne silimo na kraje, ki so nevarni glede plazov. Spomladi, ko se sneg tali in ko menimo, da je nevarnoast plazov mimo, moramo biti pozorni tudi na krušenje kamnov, ki zaradi delovanja zimske zmrzali letijo proti dolini.

O velikih količinah snega, ki pozimi pride v dolino pa se lahko (ampak šele spomladi, ne sedaj!) prepričate z obiskom Matkovega škafa. Posebno lep in zanimiv je Škaf konec maja ali v začeteku junija. Prav posebno velik pa letos najbrž ne bo, ker višje v planinah ni prav veliko snega. Kaj več si  o temi plazovi lahko preberete na www.Hribi.net.

Lunarni les

V četrtek, 28.1.2010 je bil po luni pravi dan za sekanje lesa za gradbene konstrukcije. Lesu, ki je posekan v skladu s starodavnimi navodili, ki upoštevali tudi lunine mene, mi rečemo kar lunarni les.

Postopke pri pripravi lesa so včasih upoštevali vsi v verigi,  ki so pripravljali les. Olcarji so les posekali. Na žagah so ga žagmeštri skrbno zrezali in zravnali, tako, da se je les kvalitetno sušil. Tesarji in mizarji pa so ga z veliko mero znanja in občutka za lepoto vgradili v stavbe, pohištvo, glasbila.

Vedno pogosteje se dogaja, da ljudje pri gradnji svoje hiše, poiščejo les, ki  je pripravljen po starodavnih navodilih.

Kako les pripravimo na Solčavskem?

Na Solčavskem kmetje za gradnjo in popravilo svojih objektov še vedno pripravljamo lunarni les po izročilu prednikov. Zadnje čase  poskušamo ustreči zahtevnejšim kupcem in les pripravimo po teh starih postopkih tudi zanje.

Drevesa izberemo glede na potrebo gradbenih konstrukcij. Drevesa posekamo in jih vsaj kakšen mesec pustimo v vejah. Po odstranitvi vej, debla razmerimo glede na debelino in dolžino, tako da dobimo optimalni izkoristek. Tako pripravljen les že v gozdu izgubi nekaj napetosti, ki v lesu nastanejo z rastjo. Paziti  moramo, da podrto drvje ni podrto kot kakšna brv. V takem lesu se ustvari napetost, tudi če je v času rasti ni bilo. Že v gozdu se vsak hlod označi, tako, da žagarji vedo kakšne dimenzije iz hloda pričakujemo. Po končanem razrezu, je ostanke lubja potrebno odstraniti in les skrbno zložiti na zračen kraj. Pozimi se les na zraku lepše suši, kot v ostalih letnih časih.

Lunarni les je boljši

Prepričani smo, da je lunarni les boljši od lesa, ki je posekan kadarkoli v letu. Visokogorske smreke rastejo enakomerno z izrazito ozkimi branikami. Tak les je trpežnejši bolj trajen kot les, ki je hitre rasti z širokimi branikami. Na posebnih rastiščih se najde tudi kašna resonančna smreka, ki je primerna za izdelavo glasbil.

Potrebno bo osveščati ljudi, da bodo ljudje za svoja bivališča sami izbirali les iz svojega okolja. Posebno doživetje je hoditi po gozdu in izbirati drevesa za svoj novi dom, za mizo za katero se bo vsak dan zbirala družina, za posteljo, v katero ležeš k počitku…

Pri pripravi lesa lahko porabnik sodeluje od začetka do konca, kar končnemu izdelku daje poseben čar in vrednost. Tako pripravljen les je kvalitetnejši, priprava terja posebno skrb, velikih količin se na ta način ne da pripravljati. Drevesa v višjih legah za svojo zrelost potrebujejo tudi 180 let.

Spreminjanje gozda

Tudi po nekaj letih, ko smo drevesa izbrali in posekali,  je zanimivo obiskati te kraje in opazovati, kako se gozd spreminja. Včasih se nam zgodi, da se na krajih, ki so nam bili dobro znani, svet obrne na glavo. Drevesa, ki smo jih pred leti komaj opazili, so zrasla in dala gozdu novo podobo. Tako nam sprehod po leseh, pričara v spomin vrsto dogodkov in občutkov, na katere smo že skoraj pozabili.

Ekološki jabolčni sok – mošt z Matkove kmetije

Pridelki letošnjega leta so kar dobro napolnili kašte. Sadno drevje je na Matkovem to leto dobro obrodilo.

Jabolka smo pobrali in jih večino sprešali na kmetiji Edija Geržine. Na sadjarski kmetiji, kjer se profesionalno ukvarjajo s predelavo sadja v sokove, so ves sok pasterizirali in napolnili v lične steklenice. Preše so dale dobrih sedemsto litrov mošta, ki je že spravljen v naši kleti.Tako predelan sok se lepo drži in brez težav ga ohranimo dve leti.

Naša jabolka rodijo vsako drugo leto. Imamo precej sadnega drevja največ črešn, pa jabolk in hrušk. Star ati Joža in njegovi bratje, tudi moj oče so imeli posluh za gojenje sadnega drevja. V tako posebnih rastnih razmerah je gojenje sadnega drevja tek na dolge proge. Drevje mora biti trdoživo, zmožno prenašati težke vremenske razmere, zato so vsa naša drevesa visokodebelna. Nikoli jih ne škropimo, tako da so naša jabolka zdrava, ekološka, primerna za predelavo v sok, mi mu rečemo mošt.

Jabolka so nekoliko manj sladka, tako da je naš mošt nekoliko bolj kisel in ne povzroča prebavnih težav. Večino tega soka porabimo doma – zase in za naše goste. Mošt iz Matkovega kota je nekaj posebnega, podobno kot macesen, ki je v teh hribih najbolj trdoživ.

Damjana, hvala za pomoč

Te dni smo čisto po naključju, dobili dobro pomoč za delo. Damjana se je pri delu zelo hitro znašla in poprijela pri hišnih delih.

Njeno doživljanje pri nas si lahko preberete na njenem blogu.

Veseli smo, da se je opogumila priti in se ji zahvaljujemo za pomoč.

Matkovi

Oj, gozdovi…

Te dni je bil pri nas na obisku gozdar iz Schwarzwalda. Včeraj zvečer sva si utrgala nekaj časa in sva šla malo po leseh. Naše gozdove gospod pozna že od prej, ko so v slovenske gozdove prišli na ekskurzijo nemški gozdarji.  Gozdove opazuje z  občudovnjem: rastišča, reakcijo narave na človekovo poseganje, način gospodarjenja…

Z veseljem sem mu prisluhnil in poslušal njegovo filozofijo in prišel do zaključka, da imamo različne pristope do gospodarjenja in življenja v gozdu. Ne bi si upal trditi, da je ena teorija pravilna druga pa ne. Že dva gozdarja slovenskih šol imata na določen del gozda različne pristope gospodarjenja. Mi, ki tukaj živimo z gozdom, imamo na gospodarjenje spet svoj pogled.

Do zadnjih polic poznamo svoje posestvo, opazujemo življenje in se odločamo v najboljši veri, da bo sečnja, poleg pridobljenega lesa, v gozdni prostor prinesla čimmanj negativnih vplivov. Res se včasih kakšen del zaradi poseganja v gozdove precej spremeni ampak skozi čas pridobi nove, mogoče drugačne kvalitete, ki so za prisotnost človeka dobrodošle.

Naši predniki so pri gospodarjenju z gozdovi imeli precej bolj proste roke, kot jih imamo mi danes. Gozd takrat gospodarsko ni bil toliko v uporabi kot je danes. Kljub temu so ga zelo krčili, zelo velike površine so posekali in požgali, v to zemljo pa sejali žita. Takšne njive so imenovali novine. Vsepovsod, kjer so bile včasih novine, sedaj rastejo lepi gozdovi.

Želim povedati, da pri gospodarjenju z gozdom na dolgi rok ni toliko bistveno kakšen gospodarski pristop uberemo, gozd in drevesa si kmalu vzamejo svoj prostor. Kakšna napaka se res malo dlje časa pozna, tako da ponovno žanjemo želene sadove pozneje, kot bi jih po optimalnem predvidevanju, ampak tudi čas mirovanja, ko se zdi, da se nič ne dogaja, je dragocen čas in potreben za zdravo delovanje gozdov in živali.

Posledice dobrega ali slabega gospodarjenja so vidne na daljši rok, odgovornost za to nosimo na koncu samo lastniki, nobena druga strokovna služba, zato se mora gospodar sam odločiti, kaj bo v kakšnem delu gozda želel dogoročno imeti. V Schwarzwaldu imajo ljudje pri gospodarjenju z gozdom bolj proste roke kot pri nas. Tudi v Sloveniji si gospodarji, ki gospodarimo z gozdom tega želimo.

Jesen – čas pospravljanja pridelkov

Jesen je tukaj. Začeli smo s pospravljanjem pridelkov.

Krompir

Zribali smo že nekaj zelja, tudi krompirja je že nekaj v kleti. Ozimnica bo letos dobra.  Jeseni je pravo zadovoljstvo, pobirati in shranjevati pridelke. V kuhinji diši po vkuhani zelenjavi.

Posebej ponosni smo, na pridelke, ki jih pridelamo na tej nadmorski višini – 1165 m brez uporabe kemičnih sredstev. Pridelujemo jih po ekoloških smernicah in držimo se tudi navodil za biodinamično kmetovanje, tako, da so pridelki zdravi in polnovredni z hranili.

Tudi to jesen sta prišla k nam dva moža iz Nemčije – prostovoljca, ki nam pomagata pri različnih opravilih. Reinhold in Hans. 

Ravno danes smo imeli tudi kontrolni pregled kmetije. Od leta 1999 smo že vključeni v kontrolo ekološkega kmetovanja.  Desetletno obdobje je čas za razmislek…

Če pomislim, kaj se je v teh desetih letih spremenilo? Prav veliko ne, posebej pri načinu obdelave zemlje in pridelave ne. Precej pa se je spremenilo v glavah. Še bolj smo prepričani, da je k  pridelavi hrane potrebno pristopati z veliko skrbjo za zdravo, človeku primerno hrano, pridelano brez pesticidov. Nujno je, da ohranimo semena, ki so jih negovali že stoletja pred nami in ki jij je ustvaril Stvarnik. Vedno bolj trdno smo prepričani, da moramo zemljo ohraniti zdravo, živo in vitalno. Odločno moramo zavrniti industrijsko gensko spremenjen semenski material in stremeti k čimvečjim ekološkim regijam. Tako bomo zase in za svoje naslednike naredili  največ.

O kakih posebnih viških pridelkov v teh krajih ne moremo razmišljati. Na kmetiji Matk vzrejamo jagneta, nekaj telet, prašičev, zelenjave. Večinoma izdelkov predelamo doma. In če boste prišli k nam na oddih, boste postreženi tudi z doma pridelanimi izdelki.

Paradižnik

Film o Solčavskem na RTV Slovenija

Pred nekaj dnevi je RTV Slovenija v oddaji o turizmu “Na lepše” objavila zelo lepo reportažo o Solčavskem – vencu treh dolin (Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot) v zavetju Kamniško-Savinjskih Alp.

Oddaja je zaradi izjemno lepih posnetkov narave, nastopa otrok in odraslih v naši značilni govorici, predstavitvi naših turističnih znamenitosti, … vredna ogleda.

V njej “nastopa” tudi “Matkova domačija” in prav mi bomo gostili dve osebi (nočitev z zajtrkom), ki bosta pravilno odgovorili na nagradno vprašanje. Pravilno odgovorite na vprašanje: “Katera je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji?“  Morda se vidimo prav z vami. Odgovor pošljite na e-naslov: nalepse@rtvslo.si
NAMIG: Nismo mi, četudi se ji z našimi 1165 m kar precej približamo.

Oglejte si lep film o Solčavskem (dolg 28 minut). Mi nastopamo v 21. minuti – da nas lažje najdete

Dobrodošli na Solčavskem.

Težave s hrbtenico

Že nekaj časa imam teževe s hrbtenico. Opažam, da se stanje poslabša posebno kadar se dalj časa vozim v avtomobilu, če hočem na hitro ohladiti razgreto prostornino avta. Prav tako škoduje dolgotrajna vožnja na traktorju starejšega letnika.

Po nekjaj dneh normalnega dela in gibanja okoli doma, se bolečine nekoliko poležejo. Vendar  se bolečine ob naštetih primerih spet pojavijo. Opažam, da je moja gibljivost na psu. Poskušam začeti s telovadbo, upam  in mislim, da bo to nekoliko pripomoglo k boljšemu stanju.

Zamislil sem se kako so nas vzgajali v šoli, vojski … Vedno je bila prisotna tudi telovadba – skrb za zdravo razgibanost. Ko pa stopimo v dobo srednjih let delovno produktivno dobo,  pa na telovadbo – gibanje kar pozabimo in postanemo kriplni, vsaj nekateri. Ugotovil sem tudi da hoja zelo dobro vpliva na boljše počutje.

Sklenil sem, da bom kljub obilici fizičnega dela, nekaj naredil v smeri boljše razgibanosti. Upam, da bo delovalo. Če pa bodo rezultati vzpodbudni, se vam spet oglasim na to temo.