Nakup, namestitev, vgradnja opreme, strojev in naprav iz naslova podukrepa 6.4 Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti za leto 2020

POVZETEK

Kmetija leži na višini 1165 m nad znamenitim Matkovim kotom.
Obdelujemo 25,08 ha kmetijskih zemljišč, njiv je le 0,09 ha, ostalo so travniki, pašniki. Gozda je 200 ha. Redimo pestro paleto živali: koze, ovce, krave dojilje, kokoši, osla. Praktično vsi pridelki so prodajo preko turistične dejavnosti.
Na kmetiji živimo tri generacije. Hrano pridelujemo po ekoloških smernicah.
Ukvarjamo se z vrsto dopolnilnih dejavnosti, glavni sta turizem in predelava gozdnih sortimentov.
Zamenjali bomo opremo v kuhinji – zmogljivejši pomivalni stroj, saj je stari že dotrajan in konvektomat z vgrajeno napo za sprotno peko kruha in pekovskih izdelkov, saj je priprava krušne peči zamudna, v poletnih mesecih, ko je največ gostov, pa je tudi prevroče.
Ker se pri izvajanju vseh dejavnosti na kmetiji porabi veliko tople vode, smo se odločili vgraditi toplotno črpalko za pripravo tople vode in tako zmanjšati stroške.
Zadnje čase precej narašča povpraševanje po kolesih. Ker so v okolici kmetije zahtevni tereni za kolesarjenje, smo se odločil za nakup električnih koles, kar bo predstavljajo precejšnjo dodano vrednost ponudbe kmetije.

GLAVNE DEJAVNOSTI
Nakup, namestitev oziroma vgradnja opreme, strojev in naprav:
o pomivalni stroj,
o konvektomat z vgrajeno napo,
o toplotna črpalka.
Nakup električnih koles.

CILJI
Cilji kmetije so:
- kmetijo ohraniti vitalno,
- ohraniti obseg reje GVŽ,
- ustvarjati zadovoljiv dohodek,
- vzgojiti naslednika kmetije,
- slediti trendom prilaganja podnebnim spremembam, prispevati k varovanju in ohranjanju okolja, zmanjšati izpust toplogredni plinov, uvajati inovacije in tako prispevati tudi k horizontalnim ciljem PRP.

PRIČAKOVANI REZULTATI
- dobro počutje gostov,
- povečan prihodek,
- zadovoljni člani družine.

http://www.program-podezelja.si/sl/prp-2014-2020/oznacevanje-aktivnosti

Vzpostaviti je potrebno hiperpovezavo na:

- spletno stran Evropske komisije (https://ec.europa.eu/info/food-farming-fisheries/key-policies/common-agricultural-policy/rural-development
- na spletno stran programa razvoja podeželja (www.program-podezelja.si/)

Panoramska cesta

Zelo privlačen je tudi ogled Solčavskega po panoramski cesti. Zaenkrat je to še  makedamska cesta z lepimi razgledi na solčavske doline,  kmetije ob njej z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Nakaj kmetij ob panoramski cesti se je povezalo v Društvo Panorama, ki v  kraju sodeluje pri različnih aktivnostih.

Kmalu na spodnji strani ceste opazite Macesnikovo kmetijo, ki pod velikimi strehami skriva pravo bogstvo solčavskega tehničnega znanja. Ko premagate klanec in za sabo pustite macesnikov plaz, se vam na Potočkih njivah odpre pogled na skupino kmetij pri Svetem duhu. ‘Proštija’ so včasih rekli ljudje  temu kraju pri Svetem duhu, ljudje  pa so se imenovali Proštuci. Pot vodi mimo TK Rogar, kmetije Plodr, do kmetije Strevčovih, kjer je na hribčku majhna cerkev Svetega duha. Od tam je lep razgled  na Olševo, Raduho, greben Strelovca ter  na celotno verigo solčavskih planin.

Opuščene kmetije

Cesta se vije naprej, smrekovi gozdovi pa skrivajo še nekaj obzidij ’cimprov’  kmetij, ki jih ljudje po drugi svetovni vojni niso postavili nazaj. Najprej se pogled odpre na Kolarjevih njivah, ki jih že zarašča grmovje, proti vzhodu  se vidijo slikovite peči nad sotesko Globovšeka. Znamenje na Golerjevemu hribru spominja na bivališča ljudi na Golerjevem. Malo naprej pod cesto lahko opazimo z grmovjem obraščeno zidovje. Jamlska kmetija je pogorela že pred vojno. Nad izvirom kisle vode pa je bila  kmetija na Krofičevem, z velikimi pašniki.

Razgledi ob panoramski cesti

Na Klemenčem slikovita narava pričara čudovit razgled, s ptičje perspektive  tudi Logarsko dolino,  na Pastirkovih njivah pa pogled na Matkov kot. Pot nas vodi mimo Ložečke kmetije, kjer imajo smučišče. Na Žibovčem so ob cesti  velika gospodarska poslopja s tajhtom, tj. zbiralnik vode za domačo hidro elektrarno. Nad Panoramsko cesto sta še dve kmetiji, na Šumečem, kjer dobite izdelke iz kamna in kmetija Covnik.

Pri križišču z glavno cesto proti mejnemu prehodu, se panoramska cesta konča. Pot pa lahko nadaljujete v Logarsko dolino ali proti gostišču Majerhold, ki je ob cesti proti mejnemu prehodu Pavličevo sedlo. Kmalu se z glavne ceste na levo odcepi makadamska cesta, ki pelje mimo kmetij na Perkovem, na Matkovem, pod Kočnam v Matkov Kot. Ko cesta pripelje do Vrlovčkega mlina zavije pot  tudi v Gradiše, kjer se lahko poskusite v streljanju z lokom. Ob toku Jezere, po slabem kilometru, se spet priključite cesti, ki vodi proti mejnemu prehodu v Železno Kaplo ali na Jezersko. Lahko pa pot nadaljujete ob potoku Jezera mimo Podrte peči  v Logarsko dolino.

Fotografije: Janez Medvešek

 Klemen Matk

Na podstrešjih samevajo orodja, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Stoletja  je leseno kolo poganjalo svet, mline, žage, slamoreznice, mlatilnice. Na Solčavskem so iznajdljivi predniki skrbno koristili vodno moč za pogon preproste, a nujne mehanizacije. Ostrešja naših poslopij so lesana. Stene so oplankane z lesenimi plankami. Neusmiljeno kljubujejo vetru, soncu, dežju in snegu.

Križ sameva pri bajti v Matkovem kotu. V ozadju se bleščijo v soncu: Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask, Hude  dane, Mrzla gora in Krnička gora. Pod smrekovim gozdom, v zavetju gora je stisnjena gruča poslopij. Veter je nov sneg spihal, s streh.

Stric moje mame Robanov Joža je takole zapisal v Preprostih zgodbah s solčavskih planin: Tole so mi pripovedovali naša mati: “V mojih mladih letih so bila vremena zelo huda. Zime so bile takrat zelo hude. Snega je dostikrat padlo toliko, da ljudje brez krpljev niso mogli nikamor. Nekoč je šel Lojz iz Solčave domov. Po Riflu gor je še nekako gazil, ko je prišel do njiv, pa ni mogel več naprej. Tedaj se je domislil, zlezel na plot in po vrhu plota srečno prišel do doma.”

Poslopja so bila grajena zelo močno, a kadar je zapadlo snega več metrov na debelo, so bili ljudje le v skrbeh, da bo kak grušt polomilo. Raz lesene strehe, s škodlami krite, sneg ne zdrkne rad. Če ga je bilo na strehi zelo na debelo so ga raz streho žagali. To so storili tako, da so na vsako stran strehe postavili dolgo lestev, po njih sta zlezla dva možaka na vrh strehe in z dolgo vrvjo žagala sneg tesno pri skodlah od slemena navzdol. Ko sta ga tako odžagala do kraj strehe, je zdrsnil na tla in poslopje je bilo razbremenjeno.

Foto: Klemen Matk

foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.

foto: J. Medvešek

V teh dneh je v Solčavskih planinah precej nevarno. Pred nekaj dnevi sta zaradi hoje po izpostavljenih snežiščih in plazu, ki se je sprožil,  življenje izgubila dva planinca v Raduhi.

Temperature so se nekoliko dvignile in zjužen sneg se plazi. Tudi kadar so temperature precej nižje lahko obstaja nevarnost plazov, saj  suh sneg, ki se ne sprime s podlago tudi rad zdrkne v dolino.

Mnogi mislijo, da je nevarna le hoja v visokogorje, vendar nas plaz lahko preseneti tudi v nižje ležečih  gozdovih. Kadar pritisne kakšno jugovno vreme domačini nikoli po nepotrebnem ne silimo na kraje, ki so nevarni glede plazov. Spomladi, ko se sneg tali in ko menimo, da je nevarnoast plazov mimo, moramo biti pozorni tudi na krušenje kamnov, ki zaradi delovanja zimske zmrzali letijo proti dolini.

O velikih količinah snega, ki pozimi pride v dolino pa se lahko (ampak šele spomladi, ne sedaj!) prepričate z obiskom Matkovega škafa. Posebno lep in zanimiv je Škaf konec maja ali v začeteku junija. Prav posebno velik pa letos najbrž ne bo, ker višje v planinah ni prav veliko snega. Kaj več si  o temi plazovi lahko preberete na www.Hribi.net.

Postopke pri pripravi lesa so včasih upoštevali vsi v verigi,  ki so pripravljali les. Olcarji so les posekali. Na žagah so ga žagmeštri skrbno zrezali in zravnali, tako, da se je les kvalitetno sušil. Tesarji in mizarji pa so ga z veliko mero znanja in občutka za lepoto vgradili v stavbe, pohištvo, glasbila.

Vedno pogosteje se dogaja, da ljudje pri gradnji svoje hiše, poiščejo les, ki  je pripravljen po starodavnih navodilih.

Kako les pripravimo na Solčavskem?

Na Solčavskem kmetje za gradnjo in popravilo svojih objektov še vedno pripravljamo lunarni les po izročilu prednikov. Zadnje čase  poskušamo ustreči zahtevnejšim kupcem in les pripravimo po teh starih postopkih tudi zanje.

Drevesa izberemo glede na potrebo gradbenih konstrukcij. Drevesa posekamo in jih vsaj kakšen mesec pustimo v vejah. Po odstranitvi vej, debla razmerimo glede na debelino in dolžino, tako da dobimo optimalni izkoristek. Tako pripravljen les že v gozdu izgubi nekaj napetosti, ki v lesu nastanejo z rastjo. Paziti  moramo, da podrto drvje ni podrto kot kakšna brv. V takem lesu se ustvari napetost, tudi če je v času rasti ni bilo. Že v gozdu se vsak hlod označi, tako, da žagarji vedo kakšne dimenzije iz hloda pričakujemo. Po končanem razrezu, je ostanke lubja potrebno odstraniti in les skrbno zložiti na zračen kraj. Pozimi se les na zraku lepše suši, kot v ostalih letnih časih.

Lunarni les je boljši

Prepričani smo, da je lunarni les boljši od lesa, ki je posekan kadarkoli v letu. Visokogorske smreke rastejo enakomerno z izrazito ozkimi branikami. Tak les je trpežnejši bolj trajen kot les, ki je hitre rasti z širokimi branikami. Na posebnih rastiščih se najde tudi kašna resonančna smreka, ki je primerna za izdelavo glasbil.

Potrebno bo osveščati ljudi, da bodo ljudje za svoja bivališča sami izbirali les iz svojega okolja. Posebno doživetje je hoditi po gozdu in izbirati drevesa za svoj novi dom, za mizo za katero se bo vsak dan zbirala družina, za posteljo, v katero ležeš k počitku…

Pri pripravi lesa lahko porabnik sodeluje od začetka do konca, kar končnemu izdelku daje poseben čar in vrednost. Tako pripravljen les je kvalitetnejši, priprava terja posebno skrb, velikih količin se na ta način ne da pripravljati. Drevesa v višjih legah za svojo zrelost potrebujejo tudi 180 let.

Spreminjanje gozda

Tudi po nekaj letih, ko smo drevesa izbrali in posekali,  je zanimivo obiskati te kraje in opazovati, kako se gozd spreminja. Včasih se nam zgodi, da se na krajih, ki so nam bili dobro znani, svet obrne na glavo. Drevesa, ki smo jih pred leti komaj opazili, so zrasla in dala gozdu novo podobo. Tako nam sprehod po leseh, pričara v spomin vrsto dogodkov in občutkov, na katere smo že skoraj pozabili.