Med pesmijo Beli Božič, ki jo prepevamo pevke našega ženskega zbora Ljubečna na božičnih koncertih, se v mislih popeljem v Matkov kot. Tam smo bile v mesecu novembru na intenzivnih pevskih vajah.
V sobotnem jutru smo se po prijetni vožnji skozi Zgornje Savinjsko dolino, peljale mimo Logarske doline, po zasneženi gorski cesti do kmetije Matkovih. Kmetija je obdana z mogočnimi gorami, med katerimi kraljuje Ojstrica.
Na domačiji sta nas najprej pričakala dva škotska ovčarja. Prijazna gospodinja Marija nas je sprejela z opojno dišečim, domačim, zeliščnim čajem. Povabila nas je v sobe, ki so lepo opremljene, obložene z lesom in dišijo po svežem perilu. Pevske vaje smo imele v jedilnici, ki je prav tako, kot ostali prostori, opremljena v naravnem lesu, krasi pa jo velika, topla , kmečka peč, ki je marsikatero izmed nas spomnila na otroške dni, ali pa na obisk pri dedku in babici. Marsikatero mestno dekle je lahko prvič ležalo na njej.
Dopoldanski del naših vaj se je hitro končal, ko so iz kuhinje zadišale dobrote, ki nam jih je za kosilo pripravil gospodinjin brat in kuhar Peter. Vso hrano, ki jo na tej domačiji ponudijo gostom, pridelajo sami, zato je še bolj okusna. Pripravljena je po starih receptih.
Prijetno utrujene po domačem kosilu, smo se odpravile na sprehod v okolico, kjer smo uživale ob lepotah narave in si polnile pljuča s svežim zrakom. Prijazni gospodar Janez nam je razkazal skrbno urejen hlev, poln goveje živine, drobnice in drugih živali. V staji ob hlevu imajo tudi konje in oslico s simpatičnim mladičem, katerega nagajivost smo lahko opazovale že med dopoldansko vajo skozi okno.
Po popoldanski vaji , se nam je po okusni večerji, v jedilnici pridružila vsa družina. Družabni večer ob petju znanih, lepih in nekaterih, že skoraj pozabljenih, starih ljudskih pesmi, je popestril domači sin Klemen, ki nas je ubrano spremljal na citre. Še pozno v noč je v topli sobi nežno zvenela naša pesem ob zvokih citer, ki so se s petjem pesmi, kot so Čez zelene trate, Čej so tiste stezice, Beli cvet,…neopazno spojile. Naletaval je sneg in ustvaril romantični zimski večer.
Zjutraj nas je prebudila nežna glasba iz hleva . Zanimivo je bilo opazovati jutranji utrip na gorski kmetiji. Lakota je iz živali izzvala mukanje, blejanje in meketanje, toda le za kratek čas, saj sta gospodar in žena Marija skrbno in urno nasula krme in slišati je bilo le še kakšnega mladička, ki se je oglašal kot spremljava, ob nežni, pomirjujoči glasbi. Pred odhodom nam je gospodar ponudil svoje ovčje kožice, savinjski želodec in okusen sir. Po kosilu smo se, polne bogatih vtisov, ki bodo ostali v naših srcih, vračale v Celje.
Kadar naša zborovodkinja, ga. Vida Bukovac želi, da pesmi med vajo zapojemo še posebej čustveno in doživeto, nas spomni na naše prepevanje na Matkovem. In verjemite mi, prav vedno ji čarobno uspe.
Če vas kdaj pot pelje po Logarski dolini in si želite obnoviti življenjsko energijo, ali pa se odpočiti od mestnega vrveža, zavijte na Matkov kot. Hvaležni mi boste, ko spoznate ta KOT, ki še zdaleč ni le navaden kotiček, ampak je vreden besede “veličasten”, med vsemi temi gorami.
Za ženski pevski zbor Ljubečna zapisala: Vesna Filipovič
Včasih se zgodi, da nam čas kar uide, jesen se približuje, drv za zimsko ogrevanje prostorov pa nimamo pripravljenih. Tako se je letos zgodilo tudi mojemu znancu. Poklical me je in me prosil za suha drva – hlodovino. Težko, za sušenje drv je potreben čas… Drva sem obljubil, saj sem slišal, da so včasih posekali drva med gospojnicama in tako prišli do suhih drv za zimo. Po 15.8. drevje posekamo in ga pustimo v listju tako dolgo, da se listje posuši – potegne vodo iz lesa. Taka drva so za kurjavo primnerna že v tekočem letu. V našem kraju so sekanje dreves v tem času imenovali “sekanje na suš”. Upam, da bodo drva res dovolj suha. Drva smo včeraj posekali, ko se bo listje posušilo pa jih bomo skrojili in dostavili.
Odrasli skavti bratovščine iz Štepanje vasi smo preživeli čudovit vikend na zimskem taboru. V pravih zimskih razmerah, na višini 1160 m na Matkóvem; visokogorski kmetiji nad znamenitim Matkóvim kotom v katerem je še bolj znamenit Matkóv škaf.
Že večkrat smo se odrasli skavti srečali z ljudmi s te kmetije, ki kljubujejo v teh čudovitih kraljestvih v sosedstvu visokih gora, osamljenih pašnikov in obsežnih gozdov. Pomagali smo jim spreminjati zaraščen gozd v pašnik. Tokrat smo prišli samo na zimski tabor. 15 odraslih in 4 otroci.
Kot vedno smo se zbrali v petek popoldne, vsi utrujeni od dolgega in napornega tedna. V nekaj urah prijetnega petkovega večernega druženja, s polno mero smeha in pesmi, s prijatelji s katerimi se srečujemo že 13. leto, je izpuhtela napetost delovnega tedna.
V sobotno jutro smo se odpravili v dolino (ne v hribe kot ponavadi). Spustili smo se namreč v dolino Matkóvega kota in se predali zimskim radostim. Utrujeni smo se vrnili nazaj na kmetijo in se pripravili na sveto mašo. Ta je povezala v živahno skupnost “mestne srajce” iz Ljubljane in ljudi z visokogorskih kmetij, ki so se nam pridružili. Sledil je kulturni program. Vsak od nas je nekaj pripravil (recitacije, otroško petje, citranje domačega sina Klemna Matka, …). Vesela pesem se je razlegala pozno v noč. Neverjetno kakšni talenti se skrivajo v nas… Otroci so omagali na krušni peči, mi odrasli pa smo kramljali čez polnoč.
V nedeljo smo se odpravili po zasneženih gozdnih poteh tja skoraj do avstrijske meje, starši z majhnimi otroci pa so gradili iglu, sneženega moža in se sankali. Pospravili smo hišo in se pozno popoldne odpravili proti domu.
Hvala družini Matk, da nas je lepo sprejela, hvala vsem okoliškim gospodarjem, gospodaricam in njihovim otrokom za druženje. Želim, da se življenje v teh odročnih “kraljestvih” ohrani, se razvija in nas bogati.
Ali ste že kdaj občutili skupnost, ali ste kdaj občutili sprejetost, ali ste že občutili povezanost, skavtskega duha, veselje do srečevanja z različnostmi ljudi, veselje do življenja in do Stvarstva? Jaz sem občutil vse to. Ta vikend na Matkóvem.
Izdelava strani: www.edusatis.si