Klemen Matk

Kmetovanje na Škotskem in pri nas

15.1.2010 sem na  RTV Slovenija videl prispevek o kmetovanju na Škotskem. Prikazali so nekaj kmetov,  ki kmetujejo na najeti zemlji. Ljudje, ki kmetujejo, vzamejo zemljo v najem in na njej lahko živijo tudi več rodov. Kmetije so majhne, pašniki pa skupni.

Kmetje na Škotskem si želijo, da bi evropska kmetijska politika za najemnike, ki kmetujejo z majhnimi površinami, pripravila posebne pogoje. Trudijo se, da bi čim več mladih družin ostalo in nadaljevalo s tradicionalno obdelavo kmetij.

Hitro sem primerjal njihove razmere s slovenskimi. Naše kmetijstvo je organizirano nekoliko drugače. V Sloveniji smo kmetje lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč, kmetije se v večini primerov dedujejo. Povprečna velikost kmetije v letu 07 je 6,5 hektarov in redi 5,9 glav velike živine. Povprečna starost gospodarjev pa 58 let.

foto: J. Medvešček

Malo zgodovine

Po izročilu prednikov so kmetje v Slovenskem svojo vlogo in spoštovanje začeli zgubljati z razpadom Avstro-Ogrske države. Z nastankom balkanske tvorbe po prvi svetovni vojni, so se začeli za kmetijstvo nepredvidljivi, drugačni in res težki časi. Od leta 1918 pa do 1991 so se vrstili razni poskusi preureditve starih pravil, ki so kmečkega človeka kot viharji pometali iz kota v kot.

Tako je bila že v  preteklosti potreba, da so ljudje, ki so kmetovali na slovenskih tleh iskali dodatne zaslužke v dodatnih storitvah. Slovenski kmetje so pridelovali hrano za ljudstvo, opravljali so prevoze, žagali les, mleli, kovali. Za delo, ki so ga opravljali so prejeli tudi pošteno plačilo. Skrbeli so za zemljo, jo obdelovali.

Jezikovnim, gospodarskim in ideološkim pritiskom, ki so se od časa do časa pojavljali, so se trdovratno upirali. Skrbeli so za svojo identiteto. Bili so gospodarji svojih posesti, hkrati pa so se zavedali, da so le kratkotrajni najemniki stvarstva, ki morajo z odgovornostjo skrbeti za zemljo, živino, gozdove, divjad in ne nazadnje človeka. Znanje o gospodarjenju, preživetju so prenašali iz roda v rod.

Nizke cene za kmeta, veliki zaslužki za trgovino

“Slovenski kmet ni ameriški farmer!”, je rekel g. Oman. Majhnega slovenskega kmeta ni mogoče enačiti z industrijo. Kmetijstvo, ki ga vodi svetovna politika,  pa v današnjem času  zahteva industrijski pristop – veliko količino izdelkov po nizki ceni, ki jih trgovina drago proda. Kmet živi vedno hitreje, pri delu mora tekmovati s strojem, za delo pa zasluži vedno manj. Iz samostojnega pridelovalca in prodajalca živil se je spremenil v novodobnega sužnja, ki proizvaja hrano slabše kakovosti kot nekdaj, nekaj trgovskih verig v Evropi pa jo drago proda ljudem z nizkimi plačami.

Če bomo nadaljevali po tej poti, bomo pregoreli. Kmetije, ki so v Sloveniji po vrhu še precej strme, takega korakanja ne bodo prenesle. Zgubili bomo stik z znanjem naših prednikov. S takim tempom lahko dolgoročno izgubimo kompas.  Zgubimo svojo podobo. Takemu scenariju se moramo upreti.

Glas kmetov se v zakonodaji ne sliši dovolj

Naš narod ima staro izročilo o demokratični ureditvi družbe. Voditelje ljudstva so postavili kmetje, izvoljeni knez je prisegel zvestobo in skrb ljudstvu- v slovenskem jeziku.

V današnjem času pa naša država ob posodabljanju zakonodaje, ki se dotika kmetijstva, minimalno upošteva predloge, ki jih ob tem podamo kmetje. Naše stanovske organizacije so pozabile za koga morajo delovati. Ljudje, ki bi morali trdno zagovarjati naše poglede, hodijo po gladkih parketih in nekako nimajo več občutka za škornje in vile.

Zakonodajalci so podlegli industrijskim lobijem in sprejeli vrsto predpisov, ki so naravno pot hrane od kmeta do potrošnika pripeljali v puščavo, v kateri le težko najdemo kakšno zeleno zatočišče. Pravila za delovanje nam postavljajo ljudje, ki so pozabili od kod prihajajo.

Za zaključek

Iz prispevka na RTV Slovenija sem razbral, da si v Evropi – od severa do juga – kmetje želijo drugačne kmetijske politike. Kmetovanje ni samo pridelava poceni hrane, je stik civilizacije z naravo, je popkovina narodov, zato je vredno posebnega statusa in skrbi.

Nalašč sem pokukal malo v zgodovino, saj pravijo, da je naša učiteljica. Nadaljevati moramo v smeri, kjer bomo z raznimi dejavnostmi in uslugami, ki jih potrebuje sodoben potrošnik,  zaslužili toliko, da bomo preživljali družine in vzdrževali našo dediščino in običaje. Ceno za naše delo pa moramo postaviti sami.