Matkov kot Foto: Aleš Čerin

Letos Socialni teden poteka pod naslovom “V iskanju dialoga” (preberite poslanico).

Dialog – dolgo mi je bila beseda precej tuja. Najbrž smo pri nas doma dialogu rekli pogovor. Zdi se mi, da v življenju prihajajo obdobja, ko je potreba po dialogu različna in poteka različno.

Majhen otrok zelo želi pozornost, vse ga zanima, pripoveduje, sprašuje zakaj, zakaj… Želi si našega sodelovanja, uči se . Vsako obdobje človekovega življenja in razvoja prinaša svoje. Pred leti sem obiskal strica, na bolniški postelji. Pripovedoval mi je o svojem življenju, tudi o tem, kako je kot mlad fant doživljal rusko fronto. Veliko sva bila tudi tiho, a tišina ni bila mučna, bila je pravzaprav druženje, stik z očmi, … vse je bilo dialog.

Tako se mi zdi, da je dialog lep in sproščen, ko bližnjega sprejemamo v njegovi resničnosti in se ne želimo kakor koli vtikati v njegovo življenje. Delo, ki na kmetih povezuje celo družino zahteva pogovor in dogovor. Vendar razpravljanja oziroma preučevanja in diskusij ni prav veliko, najbrž je več premišljevanja in ob koncu kratek pogovor ali izmenjava mnenj. Družine na samotnih kmetijah so med sosedi precej oddaljene in tako druženja tudi ni prav veliko. Zaradi tega smo gorjanci najbrž bolj redkobesedni od dolincev. To močno začutimo, ko dobimo zgovorne obiske iz doline. Včasih se prav utrudimo poslušati, a poslušanje je ključno za dialog.

Na družinskih kmetijah, če vse prav teče, gospodarijo generacije druga za drugo. Znanje se prenaša iz roda v rod, izkušnje dajejo stabilnost. Ljudje se zanesemo drug na drugega, saj se dobro poznamo. V težave pri dialogu naletimo večinoma, kadar se institucije države odločijo z raznimi predpisi, uredbami, zakoni posegati v naše gospodarjenje in naš življenjski prostor. Ko nam kdo iz pisarn, kljub našim izkušnjam in tradiciji, hoče dirigirati po svoje, nam zasveti rdeči alarm. Takrat pričakujemo težave … Soočenje med teoretiki in življenjskimi izkušnjami je težavno.

Rajni Kočnarjev Frnck, ki je umrl v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je rekel: “Tako je z študiranimi ljudmi … Vprašajo te še kaj, poslušajo te pa ne”. In kar prav je imel. V teh časih je težko peljati pogovor do dogovora, ker pogosto mislimo, da je naše mnenje edino zveličavno. Veliko je prevzetnosti in napuha. Ljudje, ki so na odgovornih položajih, pogosto zgubijo stik z realnostjo, če so ga sploh kdaj imeli, in kar nekako povzdigniti se želijo nad drugega. Po dolgotrajnem izobraževanju zasedejo odgovorna delovna mesta, manjka pa to, kar ne učijo v nobeni slovenski šoli ali fakulteti. Da je za dober dialog potrebno spoštovanje. Spoštuješ, če prisluhneš.

Prav zaradi takih človeških slabosti je dialog v današnji družbi precej težak. Najbrž bi bil veliko lažji, če bi skušali živeti od dela lastnih rok, tako bi bilo manj pritiskov na določene skupine. Ob pritisku pa dialog postane tog in trd. Če se pritisk enostransko stopnjuje, lahko pride do boja in to je padec na izpitu vrednot, ponovno ravnovesje vzpostavimo spet z dialogom, utrujeni od boja.

Klemen Matk

Jesenski čas nas je objel in komaj se bomo ozrli okoli sebe bo zima. Pred dnevi so me povabili k pisanju na temo letošnjega socialnega tedna »Skoči ven!«. Nekaj dni sem razmišljal o tej temi, a nujna opravila, ki morajo biti postorjena na kmetiji, ne dajo časa za sedenje ob računalniku.

V letošnjem letu je zelo veliko deževnih dni. Ti deževni dnevi, nas ljudi, ki delamo visoko v gorah, na prostem z zemljo in smo odvisni od dela svojih rok in svoje iznajdljivosti, a tudi od vremena, precej težijo. Če si odvisen od narave in konkretnega dela, si zaostankov ne moremo privoščiti. V nasprotnem primeru zmanjka denarja za položnice, živeža za ljudi in živali, kar mora biti pripravljeno pravočasno za čas, ko v naravi ni moč najti hrane. Na bližnjega soseda, prijatelje ali znance pa lahko računaš v manjšem delu in v izjemnih primerih. Skoraj vsak korak mora biti premišljen in vsak dan izkoriščen od zore do mraka. Zelo malo ali skoraj nič časa ne ostaja. V delovanje smo vključeni vsi družinski člani po svojih zmožnostih: od otrok do starejših, ki so si z delom že zaslužili majhno penzijo. Vsak sodeluje, da skupnost deluje. Ker so družine danes majhne, je celoten sistem precej ranljiv in še obtežen z investicijami v stroje in pogonsko energijo. Ljudi v okolici, ki bi znali in želeli delati na kmetiji za skromno plačilo pa ni. Večino pomočnikov, ki nam pomagajo pri delu je starejših od 55 let.

Ne manjka nam slabih vzgledov

Z delovanjem družbe je nekaj hudo narobe. Najbrž se vse skupaj začne z dojemanjem sodobnega človeka, ki vse bolj pozna le besedi imeti in uživati, kot pa dejstvo, da je za preživetje v naših rastnih in podnebnih razmerah v resnici potrebnega precej garanja.

Bolj kot je za vse poskrbljeno »kar od nekje«, bolj smo ljudje nepripravljeni svoj trud vlagati v dela, ki zahtevajo trud. Vedno bolj se zapiramo v svoje ohišnice in smo sami sebi dovolj. Tako pri vsakodnevnem srečevanju in delu ne prihaja več do medsebojnih odnosov. Bližnji s katerim si v odnosu, te namreč osredinja in ti pomaga ozaveščati kaj je za življenje v nekem okolju pomembno, in tudi kaj sprejemljivo. Večina ljudi je pripravljena telesni napor prenašati le kot rekreacijo, ki služi lepemu videzu in zdravemu telesu.

V politiki in gospodarstvu nam ne manjka slabih zgledov, predvsem v zvezi s služenjem denarja na lahek način, kako izigrati bližnjega. Ti vzgledi s pomočjo medijev ustvarjajo lažno podobo uspešnosti za mlade. Avtoritete ali samokrmiljenja kaj je prav in kaj ni, v smislu svetopisemskega izročila, pa je vedno manj. V veliki množici na primer v mestih, se je tako tudi lažje skriti, ko kot posameznik storiš nedopustno dejanje, v nasprotju z manjšo skupnostjo na podeželju, kjer so lastnosti družin poznane iz roda v rod in tako  povezanost med ljudmi ne dopušča prevelikih negativnih odklonov. Tudi delovanje občin na podeželju je uspešnejše kot centralistično usmerjeno delovanje države.

Kako izskočiti in za sabo potegniti kritično maso?

Spet pridem do druženja in do sodelovanja. Le s pogovorom in širjenjem zavedanja, kaj našo družbo vleče na dno, ta trend lahko obrnemo. Kmetje smo bili kot stan za svoje delo in preživetje vedno vezani na svojo zemljo.  Kot kmet imaš močne korenine povezanosti z domovino in tako tudi zelo težko izskočiš v smislu odselitve svoje proizvodnje na tuje oziroma v kraje z pametnejšo politiko. Preostane torej možnost upora in ponujanja alternativ, vsaj vse dotlej, dokler sol ni izprijena. Kmečki upori, ki jih poznamo, so bili pred približno 600 leti. Tudi demokratizacija v devetdesetih, je bila skok ven iz obstoječih miselnih vzorcev. Tudi cehovska povezovanja obrtnikov in njihove smernice delovanja, so bile oblika skupne moči.

Za dosego pozitivnih rezultatov, ki za sabo potegnejo širši val skupnosti, je potrebno sodelovanje, trdo delo in tudi zavest, da je le z delom prislužen denar čist in zato človek, ki ga ima, vreden spoštovanja. V današnji širši skupnosti pa moramo težiti k povezovanju ljudi, ki so sposobni kritičnega mišljenja in to povezovanje bo omogočilo skok ven iz zavrženih vzorcev, ki hromijo našo skupnost.

Prodnik Joža

Jože Prodnik piše o načinu najemanja poslov, o pripadnosti posameznikov skupnemu delu, skrbi za dobro gospodarjenje s strani hlapcev, o plačevanju dela in preživljanju starosti ostarelih ljudi na kmetijah. Piše o tem, da se je vedelo, kdo je bil za kakšno delo boljši, kdo je bil priden delavec, piše o odnosih in tudi o zanimivih zamenjavi vlog med gospodarjem, hlapci in pastirji. Takole je na primer zapisal o pastirjih: ” Bila pa je navada, da je pastirja zamenjal, oziroma pasel mesto njega na binkoštno nedeljo ta več hlapec, na kvatrno ta drugi, na Telovo pa gospodar. Tako je imel te spomladanske praznike proste, menda na račun tega, ker je potem celo poletje bil v planini do jesenske kvatrne nedelje, na to kvatrno nedeljo je lahko šel k maši, dekle so ga tudi okrenčale s šopkom, seveda so se na ta dan zbrali pastirji skupaj v kakšni gostilni, da so zapeli in zaplesali. To je bil njihov dan.”

Še veliko je zapisal o delitvi dela o odgovornosti in družabnem življenju. Življenje, ki ga je opisal je kljub različnim stanovom, povezovala skrb za preživetje in optimalno delovanje skupnosti. V vsaki skupnosti pride do nesoglasij, ki jih je potrebno reševati, saj nadgrajevanje in popravljanje obstoječega skozi čas obrodi sadove. Prekucije revolucije, hitre rešitve, nujno pripeljejo do slabih rešitev. Te primere lahko nepristransko opazujemo v bližnji preteklosti doma in v sosedstvu. Zapis iz zgodovine se mi zdi zanimiv za primerjavo v današnjem času.

Po koliko je delo?

V zadnjem času slišimo o nerazumnih primerjavah plač vodilnih, z delavci v proizvodnji v raznih družbah tudi državnih. Hude krivice, ki kričijo v nebo. Odnos med vodilnimi in zaposlenimi je skoraj sužnjelastniški. Preprosto delo je doživelo razvrednotenje, nekaj šteje le zajetna doba šolanja, ne glede na sposobnosti in pridnost. Če se spomnim svojega odraščanja, imam v spominu veselje, ko sem kakšno delo osvojil, ko sem se naučil rokovanja z stroji, ko so mi starši zaupali razna opravila, ki sem z njimi doprinesel družinskim potrebam. Pravo zadovoljstvo je, ko tvoje znanje in spretnosti nekdo potrebuje in jih je pripravljen plačati. To je smisel delovanja, znanja in poklicev.

Zakaj je našo družbo, tako zaznamoval razredni boj, kulturni boj? Zakaj je toliko pisateljev pisalo o težkem delu, o tragedijah kmečkih in delavskih družin? Mogoče bi bilo odgovorov veliko … Kruto izkoriščanje delavstva ali pa je bilo veliko ljudi, ki niso spoštovali dela, niso okusili slasti, ki jo daje v znoju pridobljen uspeh in bi se do boljšega statusa dvignili z delom in inovacijami? Ali pa nezmožnost vladajočih ustvariti ugodne možnosti za delo? Mogoče premalo učimo ljudi kako se doseže uspeh, z stanovitnim vztrajanjem. Delaj stanovitno, podobno kot teče voda.

Prekucništvo ni alternativa

Kaj je prinesla kulturna revolucija? Umetnost je skoraj vse, še to kar slon nariše z rilcem. Delo ni nič bolj cenjeno še manj kot je bilo pred prekucijo. Ljudje živijo odtujeni v mestih, socialne stike ljudje vzdržujejo na socialnih omrežjih, uspešnost doživljajo ob brskanju po internetu, odgovornosti nočejo prevzemati, v veliki meri nimajo veselja do ustanovitve družine. Razni varuhi po službah, ki krojijo zakonske okvirje, ki dovoljujejo delovanje in ustvarjanje dohodka se trudijo, kako bi onemogočali posamezne korenjake, ki vendarle želijo okusiti slasti ustvarjalnosti in dela. Preveč je služb, ki so same sebi namen, ki jih realno nihče ne potrebuje in izčrpavajo zbran denar skupnosti, denar ki bi moral biti namenjen za zadovoljevanje skupnih potreb. Preveč je z davki obremenjeno delo, realno delo, ki ob koncu dneva, da otipljiv rezultat.

Mnogi iščejo rešitve ponovno v smeri preobrazbe družbe iz kapitalistične v demokratični socializem. To je sprenevedanje ob že doživetih izkušnjah. Privilegiji socialističnega sistema so stali na upognjenih in pobitih nasprotnikih režima. Dejanjem v preteklosti je nujno dati pravilne ocene. Nikakor si ne morem predstavljati predloga kakšnega nemškega politika, o kakšnem bodočem redu demokratičnega nacizma. Vsi ti “izmi” in gesla v smislu “gotof si” ne sodijo v današnji in ne v prihodni čas.

Vzroki so večplastni

Sprenevedavo obnašanje na vseh področjih moramo končati. Soočiti se moramo z zgodovino. Naši predniki so živeli v težkih časih, zaznamovani so s težkimi dejanji. Vseh krivic in storjenih zločinov se moramo sramovati, jih ozavestiti in priznati tudi dediči akterjev. Le tako je mogoča resnična sprava. Čimprej se moramo postaviti na realna tla, pretehtati vrednostno svojo zgodovino, dobrim zgledom dati priznanja, zavržena obsoditi in postaviti kot opomin na zgrešenost ideologij, ki smo jih doživeli.

Živeti odgovornost in AGOTAVLJANJE POGOJEV - živeti ODGOVORNOST IN JO ZAHTEVATI

Čimprej moramo ustvariti, pogoje, kjer bodo ljudje začutili vrednoto lastnega dela in moči. Ljudi, ki onemogočajo svoboden duh, ki so ustoličeni v foteljih oblasti, poklicati na odgovornost in jim odvzeti zaupana delovna mesta. Pri svojih ciljih in načrtih zavzemimo filozofijo športnikov, ki jih opisuje Pedro Opeka,kjer je potrebno sodelovanje in spoštovanje, in popolna delavnost in predanost posameznika.

Velika skupina ljudi, je ustvarila pogoje zaprivilegije, ki temeljijo na izkoriščanju drugega( delovna mesta, ki ne ustvarjajo dodane vrednosti, suženjska delovna razmerja, ter razna druga omrežja ). Za hude odklone med delodajalci in delojemalci ni kriv kapitalizem kot družbeni red ampak nepoznavanje oziroma ne izvajanje desetih ožjih zapovedi. Zaradi nezmožnosti kritičnega razmišljanja o skupnosti, kjer mora vsak prispevati za svojo in skupno blaginjo, bodo s pomočjo lojalnih volivcev, posameznika, verjetno se dolgo na oblasti skupine, ki bodo zagotavljale privilegije na račun nedela, ter grobo izkoriščale malega človeka. Ljudje imamo različne sposobnosti, nismo vsi rojeni voditelji, nekateri so inovatorji, drugi posnemovalci, tretji capljači na mestu. Razlike v premoženju so normalne, odkloni od te normalnosti pa se začenjajo z nespoštovanjem bližnjega, ob sprenevedanju, kaj je prav in kaj ni.

Vajeti mora imeti v rokah trezna osebnost, zrela osebnost, ki zna vsak talent primerno nagraditi in ga porabiti, kjer je to najbolj primerno. Pogosto politiki gredo v politiko zaradi lastnih interesov in ne zaradi delovanja v prid skupnosti. Tako se oblikujejo pajdaštva, ki delujejo v škodo skupnosti na mnogih ravneh. Športniki so v tej zimi pokazali, kako se pride do uspeha. ,Mogoče je naša slovenska majhnost v tem, da se nismo naučili, kako se z vztrajnostjo in trudom dosega uspeh in prepogosto vidimo le, kaj ima sosed in kako si bi tudi mi to pridobili na ramenih drugega. Vodenje, gospodarjenje, premoženje terja odgovornost. Odgovornost do vseh vpletenih. Prevzemi tovarn, ki so se zgodili v preteklih dvajsetih letih so bili izpeljani s strani povojni izoblikovane elite, ki se še ni naučla, kaj je odgovornost, kaj pomeni biti gospodar. Te elite so hrepenele samo po denarju še bolje po uživaštvu, če bi imeli pred očmi dobrega gospodarja bi skrbeli za dolgoročno trajno gospodarstvo. Pravilno dojemanje besede gospodar na svojem, z vso odgovornostjo, moramo v tej majhni slovenski skupnosti ponotranjiti, in dejavno zaživeti pripadnost ekipi, svojemu delovnemu mestu, in gospodarju, ki si to mora znati zaslužiti.

Klemen Matk, Logarska dolina

Letos so se ob poglobljeni gospodarski krizi zgrnili težki oblaki tudi nad kmetijstvo in podeželje. Kar vrstijo se predlogi vladne strani, kako bi povečali obremenitve našega stanu. V planu je sprememba obdavčitve po katastrskem dohodku, predlagatelji ga želijo dvigniti tudi za 1300 odstotkov. Pred vrati je uvedba davka na nepremičnine, kjer želijo oblastniki obdavčiti naše domove, travnike, gozdove – davek na domovino. Oblast nas obravnava kot tatove in za prevoz našega lesa uvaja prevoznice za prodani les. Omejiti želijo poslovanje z dopolnilnimi dejavnostmi, s katerimi se je omogočalo dodaten zaslužek podeželskemu življu. Tudi do trideset odstotkov želijo zmanjšati sredstva za majhne podeželske občine.

To je prava vojna proti podeželju. Napeti bo treba vse sile, znanje, združiti moči in vzgajati ter poučevati denarja žejne politike o občutljivosti trajnega gospodarjenja na podeželju ali pa jih otresti z drevesa oblasti kot jeseni jabolka. Vendar hitri preobrati – revolucije nikoli ne prinesejo dobrih rešitev, človek se izgrajuje v svojem življenjskem obdobju, kmetije iz roda v rod, narod svojo identiteto tisočletja. Slovenski narod je zelo zakompliciran, kot država smo se znašli na vrhu koruptivnosti in nezanesljivosti v Evropi. Veliko krivdo pri tem nosi politika s svojo neznačajnostjo, ki tako daje slab zgled državljanom. Kako bi preživelo posestvo, kmetija, ki je njen gospodar nima rad? Propadlo bi! Žal je veliko sporočil s strani naše oblasti, ki sporočajo, da ta oblast ne ceni svoje države, domovina v njih ne prebudi nobenih čustev, kaj šele da bi imela rada Slovenstvo, Slovence. Voditelji morajo dati srce za svoje ljudstvo, če so pravi voditelji in so pripravljeni iti v boj, kakršen koli. Pri ciki smo rejci lahko zelo zadovoljni. Rejsko delo pri ciki uspešno deluje prav zaradi iskrene ljubezni in zavednosti peščice, ki so gonilna sila rejske organizacije. S svojo tankočutnostjo vlivajo rejcem voljo za sodelovanje.

Kriza, o kateri poslušamo, je v prvi vrsti kriza odnosov med ljudmi. Vrednostni sistem, ki je v prejšnjem stoletju obvladoval našo domovino, je zavrgel stare resnice, izkušnje in etične norme, ki so nujne za zdrav razvoj človeštva na poti k dobremu. Žal postajamo družba, ki ne misli s svojo glavo, mediji s prefinjenimi načini obvladujejo velik del družbe … Ta neaktivna drža se vtihotaplja tudi v kmečke glave. Zdravo kmečko pamet izoblikujejo delo, stik z naravo, izkušnje in spoštovanje do vsega ustvarjenega po Božji zamisli.

Najbrž prihaja čas, ko bomo kmetje morali vrniti ceno svojemu trudu in delu, nehati računati na podpore in subvencije in tako ohraniti svobodni duh, ki je vedno plemenitil naš stan.

Kako naprej?

Smo premalo podkovani v znanju? Saj je nekaj ljudi tudi s kmetij, ki se izobrazijo in zaposlijo v mestih, na odgovornih položajih. Želel bi si dejanj iz teh vrst. Zakaj se ne izpostavijo? Ali je s strani delodajalcev tak pritisk, da ne zmorejo močne ponosne drže, ki bi vztrajala pri resnici in zdravi kmečki pameti?! Kako je možno, da je v naši družbi tako močno prisotno sprenevedanje? Ali smo kot stan premalo ponosni na svoje korenine, na svoje delo, domačije, kjer živimo? Ali ne znamo otrokom privzgojiti pripadnosti Slovenstvu, delu, resnici in vrednotam, ki so pomagale ohranjati stan in narod?

Odslej bomo morali graditi na uspešnem gospodarjenju, ki bo v prid nam in družbi, ki bo dajalo varnost preživetja vsem Slovencem v znamenju samooskrbe države!
Samo dober človek je lahko dober zdravnik (H. Nothnagel). To ne velja le za zdravstveno stroko, je osnova za vse, tudi za bolno družbo in gospodarstvo. Truditi se moramo za odkrite odnose med nami, tisto slovensko nevoščljivost moramo pozabljati in delati v sodelovanju in spoštovanju. Gospodarstvo, ki na prvo mesto postavlja predvsem denar, nima pravih temeljev. Kot posamezniki moramo krepiti svet(l)o stran v človeku in premagovati plati, ki bližnjega spravljajo v nesrečo. Reševanje zablode s te strani bi stvari postavilo na pravo mesto.

Izmišljevanje novih služb, del, kontrol in nadzorov je v veliki meri neodgovorno s strani države, če so te službe same sebi namen … Naravno je, da je delo smiselno, ko ga nekdo potrebuje in ga je drugi pripravljen plačati za svoje potrebe, tako da ustvarja dodano vrednost. Naš aparat pa se bohoti in bohoti in ne deluje v smislu sožitja, ampak deluje kot zajedavec, kjer gostitelj vedno bolj hira. Če bi se vsi postavili na trg, bi kmalu ugotovili, ali je naše delo družbi potrebno ali nekoristno. Mogoče v nas manjka samokritičnosti. Najbrž je težak občutek, da vso svojo moč in razum v delovni dobi damo v poklic, ki je nepotreben. Takšno ravnanje je neodgovorno do enkratnosti, ki jo ljudje nosimo v sebi s svojimi talenti. S takim razmišljanjem bi mogoče v doglednem času neboleče ustvarili zdravo razmerje med gospodarstvom in birokracijo.

V tem času me razveseljuje občutek, da se organizacije v kmetijstvu povezujejo, da v zbornici in drugih organizacijah delujejo ljudje z resnimi nameni. Tudi vsa društva in zveze društev kmetijskih organizacij imajo vedno večjo moč in vpliv kot civilna družba. Nujni sta povezovanje in naveza med posameznimi panogami v kmetijstvu in gozdarstvu, sodelovanje in podporo moramo izkazovati tudi preostalemu gospodarstvu – obrtnikom, podjetnikom in civilnim organizacijam. Tudi nanje se zgrinja breme neodgovornega ravnanja z ljudmi in denarjem v naši državi. V pogajanjih o davku na nepremičnine sem spoznal, da smo močni le v timu, tako kot tista pripoved o palicah, ki vsako posebej zlomiš, če pa jih povežeš v snop, so nezlomljive: to je za nas edina formula za uspeh. Vedno pogosteje se bomo morali boriti za svoje možnosti, za svoje poslanstvo. Namesto pri delu je treba biti tudi na parketu v Ljubljani. V medijih se sliši, da so kmetom pri pogajanjih o davku na nepremičnine preveč popustili. To ni res! Ob dogovorjenih procentih obdavčitve bomo plačali več kot primerljivi avstrijski ali bavarski kmetje. Naše stanovske organizacije potrebujejo močno in stalno podporo od nas, kmetov, le tako imajo zagon in korajžo za zastopanje naših stališč.

Z ustavo imamo zagotovljeno parlamentarno demokracijo, če ni odgovornih državljanov, nič napisanega nima smisla. Naši predniki so oblast podeljevali knezom na Gosposvetskem polju, izprašali so jih o dobrem namenu vladanja … Naš demokratični sistem ni nastajal z evolucijo, zato je demokracija v Sloveniji tako v krizi. Iščimo odgovorne in sposobne ljudi tudi v tem času in jih že sedaj navdušimo za delovanje in jih podprimo na volitvah v stanovskih organizacijah in na državnih volitvah.

Včasih se ob vsem povedanem počutim kot da se borimo s pobesnelim cikastim bikom ali močnim vetrom, ki podira drevesa. Skoraj nobena beseda, nobeno dopovedovanje, ne zaleže. Človek v naši družbi postaja neprizadet, apatičen, dobivamo občutek, da se ne da nikjer nič narediti. Ta občutek nemoči skušam krotiti in premagati. Dajte ga tudi vi, delujte kjerkoli. Lahko ste tudi fejst jezni in hudi. Stvari se morajo premakniti Sloveniji v prid.

Razmere v svetu, posebej pa še v naši državi, človeka postavljajo nenehno na preizkušnjo glede zaupanja v prihodnost. Včasih se zdi, da je upanje utopija, da se stanje ne more izboljšati, vendar je v naše bistvo vgrajena ena posebna “komponenta”, ki v človeku ustvarja upanje in na podlagi izkušenj tudi zaupanje – vero. Vera je ta sestavni del človeka, ki ga naredi močnejšega, zmožnega premagovati ovire in včasih tudi nadčloveške napore. Zaupanje se gradi na dolgoročnem vzajemnem delovanju dobrega. Nujno je budno in strogo je spremljanje odklonov, ki jih je potrebno omejevati in zmanjševati.

Vedno v zgodovini, so bili sistemi, ki so to delno spodbujali, in so ureditve, ki temu ne posvečajo pozornosti. Trenutno se mi zdi, da živimo v časih, ki teh vrednot ne izpostavljajo, kaj šele, da bi se zanje trudili jih širili in živeli. Teh vrednot ne moremo graditi na krivicah, laži, kraji, goljufiji. Vse to so dejanja, ki podirajo hišo zaupanja in sodelovanja.

Evolucija pri človeku je zelo počasna, življenje človeka je kratko, zato se v vsem času, ki ga je naš narod že preživel, tako malo popravimo. Za graditev zaupanja je nujno prepoznavanje resnice. Dokler bomo v našem narodu s tako majhnimi koraki prepoznavali resnico, bomo v razvoju medsebojnega zaupanju in s tem k zaupanja vredni družbi, zelo počasni.

Na položajih ni ljudi, ki bi bili vredni zaupanja

“Očetje naroda”, ki nam jih prodajajo, ne stojijo na skali dejstev. Drža, ki jo živimo v Sloveniji, povzroča, da se kot narod takoj nagnemo k idejam tujcev in ne cenimo svoje kulture. Tako politikanti zapravljajo našo dediščino, ki so jo pokončni ljudje in družine gradile stoletja ter podajale svojim otrokom kot svetinjo.

To, da imamo na položajih ljudi, ki niso vredni zaupanja, pa je najhujše. Kje je iskati odgovornost za tak položaj? Mogoče je premalo pronicljive misli v našem narodu, mogoče smo preveč vodljivi? Je zato zaslužen šolski sistem? Je mogoče, da še nismo dovolj zreli za demokracijo? Se nam preveč pozna vpliv okolja iz preteklosti, ko smo živeli v socialističnem sistemu?

Naša družba dokazuje nezaupanje: ne znamo voditi podjetij, ne znamo izkoristiti dobrin, ki so nam na voljo, v bankah se legalno dogajajo kraje stoletij. Vse to zaradi pajdaštva ljudi, ki ne spoštujejo bližnjega, katerih dejanja temeljijo na izgovarjanju, lažeh in krajah. Veliko ljudi se spreneveda o dogajanju in pričakuje še nadaljnje privilegije na račun drugega. Glede na volilne rezultate v preteklih letih bi rekel da je volilna pravica za odgovorne državljane, ki pa se je nekateri ne zavedajo, saj s svojo neudeležbo na volitvah omogočajo moč napačnim ljudem. S tem so soodgovorni za težave v katerih smo. Dokler ne bomo kritično in objektivno vrednotili svoje zgodovine, obsodili dejanj v tem sistemu, zaupanja v našo državo ne bo.

Zakaj sam še zaupam?

Vame je vsajena kal vere … Zaupam zato, ker poznam svojo zgodovino, zgodovino svojih prednikov, poznam njihove preizkušnje, poznam njihov boj za premagovanje hudega in slabega. Zaupam, v družino, zaupam, ker nisem sam, ker imam sosede, prijatelje. Zaupam ker poznam nekaj organizacij- čebelarji, skavti, kmetje, človekoljubne organizacije – ki se borijo za boljši jutri. Zaupam, ko se rojevajo otroci, jih občudujem, poslušam njihov smeh, opazujem njihove vragolije odraščanja.

Ne verjamem v “vsegliharstvo”, ki se prodaja iz različnih ust. Verjamem in zaupam, da je še dovolj ljudi, ki bodo delovali v skupno dobro in niso prodane duše, ter bodo s svojo držo dajali resničen zgled zaupanja tudi iz vrha inštitucij navzdol, vse do najmanjših. Potreben pa bo zlom dosedanjega delovanja in razumevanja politike.

Z hrepenenjem, ki se ne da opisati smo pričakovali svojo državo, Slovenijo. Moji predniki so živeli pod različnimi zastavami. V tako zasramovani Avstro-ogrski je bilo več reda in stabilnosti, kot v vseh ostalih državah, ki so sledile na naših tleh. Vse sisteme, še tako totalitarne smo preživeli, a sedaj, ko smo v Sloveniji, je škoda, da smo tako neodgovorni, da državo upravljamo tako neodgovorno. Upanje pa imam, da bomo s spoštovanjem svoje kulture še vedno stali inu obstali kljub različnim zastavam, ki mogoče še pridejo. Vesel sem, da je krovna zastava modre barve z Marijinimi zvezdami.

Za konec še iz psalma 78,6-9

Da bodo spoznali, poznejši rod,

sinovi, ki bodo še rojeni, vstali

in pripovedovali svojim sinovom;

da bodo v Boga stavili svoje zaupanje

in ne bodo pozabili Božjih del,

temveč bodo njegove zapovedi izpolnjevali;

da ne bodo kakor njihovi očetje, trdovraten in uporen rod,

rod, ki ni utrdil svojega srca in njegov duh ni bil Bogu zvest.

Klemen Matk

Foto: Aleš Čerin

Foto:T. Jeseničnik

V preteklem letu je TV Slovenija posnela kratek film o življenju Robanovega Joža. Moj str ati Martin Vršnik je bil njegov brat.  Kadar je prišla na obisk teta Štefka, ki je bila v mladosti veliko skupaj z Jožem, je v hiši stekel pogovor o Jožu in o življenju starega očeta, ko je bil še doma, na Rebanim. Kot otrok sem prisluhnil pripovedim, čeprav Joža nisem poznal. Robanovi bratje in sestra Kristina so v svoji mladosti izgubili očeta, padel je na soški fronti, menda ga je zasul prsten plaz, ki so ga sprožile granate. Oče, Martin Vršnik – Roban je pokopan v Avčah pri sv. Luciji. Mama Micka je bila Klemenča, skrbno je vzgajala družino in gospodarila, tudi s pomočjo najete delovne sile in otrok. Jože se je rodil leta 1900. S sedmimi leti so otroci začeli pasti koze in tako kmalu prevzeli odgovornost do zaupanega dela. Poznali so vsak  rob, vsako stezo, kot pastirji od malih nog in jagri so bili doma v vsaki zelenici in pečeh Robanovega kota. Žal se je na eni od lovskih poti bratu Rafelu odtrgal jermen na krampižarju in je zdrsnil na ledenem snegu in zgubil življenje.  Izguba brata je bila za celo družino boleča.  

Rebanovi pobi so se izučili spretnosti, ki so bile v takratnem času potrebne na kmetijah. Delali so v žagi, kovačnici, vozili so les, obdelovali njive, redili živino.  Ob zimskih večerih, ko so ženske predle laneno predivo in volno, so moški, utrujeni od težkega dela, prijeli za citre in hišo so napolnile vesele viže.  Pripovedovali so si o dogodivščinah, ki so jih doživeli pri delu, na jagi ali na  poteh po svetu. Tudi pisati so se otroci takrat učili kar drug od drugega, kar tekmovali so med seboj, kdo bo lepše izpisal pisano črko. Doma še imamo shranjeno kartico, ki jo je staremu očetu iz soške fronte pisal oče Martin, pisal je, da naj bo priden, da naj uboga mater in naj se boji Boga, kateri vse vidi.

Joža je bil menda zelo tankočutne narave. Spoštjivo je opazoval naravo, živali, človeka. Najraje je bil z živino, z ovcami in kravami. Poleti je bil v kotu, na planini, kjer je s sestro Kristino molzel krave, včasih jo je mahnil na Krofičko, k ovcam, na Covnikove travnike in Strelovec in se od tam razgledal po celi Solčavi. Po pripovedovanju je bilo njegovo življenje prežeto s ponižnostjo, preprostostjo, delom in spoštovanjem bližnjega.  

Včasih je kaj napisal, o delu in življenju solčavskih ljudi, o prigodah z živalmi ter o lepoti in ljubezni do solčavskih planin. Njegova življenjska pot je zorela in dozorela na domačiji, kjer se je rodil, kjer je vložil vse svoje življenske moči in leta 1973  umrl.

Njegovi zapisi o Solčavi in ljudeh, ki živimo v tem gorskem svetu, so dragocena dediščina za današnje Solčavane. Mohorjeva družba je izdala knjigo, Preproste zgodbe s solčavskih planin. Solčavski govor se je od takrat, ko je živel Joža, pa do sedaj že kar zelo spremenil. Spisal je slovar solčavskih besed, ki so z obrazložitvijo razumljive tudi mladim Solčevanom. Tako se je tudi s pisano besedo pridružil ostalim slovenskim možem, ki so opominjali ljudi na svoje korenine.
S svojim življenjem je bil zgled, za spoštljivo sobivanje med ljudmi in naravo.

Vse temelji na odgovornosti in spoštovanju bližnjega. Nekako razumno se mi zdi, da vsak ceh zagovarja svoj obstoj in svoje delovanje. Za realno delovanje posameznega ceha in za vzajemno delovanje med njimi pa naj bi skrbela zakonodaja. Zakonodaja je v mnogih primerih napisana dvoumno in prirejena raznoraznim zvitostim, ki so ljube ljudem, ki hočejo služiti na račun drugega.

V naši družbi do sedaj nismo živeli odgovorno, ker so si nekatere skupine (razni lobiji v gospodarstvu, politične elite, razne interesne skupine )vedno znova skozi delovanje političnih strank izsilile privilegije na račun drugih. Prevzetno mišljenje, da moramo imeti pravice, pri tem pa ne pomislimo, da mora za te pravice nekdo delati, imeti zaradi tega nižjo plačo, je napačno. To je egoizem in lenoba. In prav lenoba in razvajenost sta hudi težavi današnje družbe. Z filozofiranjem, poležavanjem in aktivnim preživljanjem časa na spletnih socialnih omrežjih si ne bo nihče spekel kruha. 

Nujno je, da začnemo spoštovati delo. Otroke moramo vzgajati tako, da si izberejo konkretne poklice, v katerih se bodo lahko izkazali in (za)služili. Iz naše družbe bi rek »uči se, da ti ne bo treba delati«, moral izginiti. Otroke bi morali izobraževati za poklice, ki so potrebni, za poklice, ki jih ljudje potrebujemo in smo jih pripravljeni plačati.

Na vseh področjih upravljanja države moramo težiti k učinkovitosti. S tem bomo krepili zaupanje med vsemi stanovi, ki nekako sestavljajo družbo. Če se v državi gospodari neracionalno, to pri ljudeh vzbuja gnev, odpor, nepokorščino, utajevanje davkov in spirala padanja se hitro začne odvijati.

Veliko jeze se zliva na kapitalistično ureditev. Ideologi komunizma so pred desetletji  s prevelikimi čevlji in prevelikimi koraki hoteli ustvariti raj na zemlji, a na račun drugega. Tega mišljenja je še današnji dan veliko med ljudmi na Slovenskem, ti ljudje v tem času ponovno ponujajo svoje videnje sobivanja. Ta pot nas bo ponovno pripeljala v slepo ulico. Naša družba v Sloveniji je na zelo nizki stopnji kapitalizma, najbrž bi ga lahko postavili kar v devetnajsto stoletje. Izkoriščanje in surovost je podobna sužnje lastništvu. 

V tej godlji smo, ker se je v preteklem stoletju nasilno posekalo korenine razvijajočemu zdravemu odgovornemu gospodarstvu, to se lahko razvije le postopno in na temeljih spoštovanja. Sodoben kapitalizem bi moral biti odgovoren do vseh. Upam, da bomo v sto letih nekako dorasli in da bomo odgovorneje ravnali drug z drugim, naravo in domovino. 

Kapital ustvarjen z delom, je v svojem bistvu odgovoren. S prigaranim denarjem namreč ljudje niso pripravljeni hazardirati z vrednostnimi papirji. Ljudje, ki služijo denar z delom, inovacijami in ustvarjalnostjo, znajo ceniti tudi delavca, ki dela v njihovem podjetju. Njegov zaslužek zaradi tega ni pod vprašajem. Z delavcem, ki je zadovoljen in pripaden firmi, podjetju, kmetiji ne more manipulirati nihče, ne mediji kaj šele sindikati.

V prihodnosti upam, da bodo v politiko prodrli ljudje, ki so s svojim delom ustvarili dobre rezultate, ki so odgovorni do sebe, do svojih bližnjih in delavcev. Njihov osebni uspeh bi moral biti garant za delovanje v skupno dobro, za delovanje v politiki.  Ničesar pa se ne da prehiteti. Imamo demokratičen sistem, kjer ljudje volimo oblastnike. Pot, ki jo nekateri zagovarjajo, to je pot z novimi obrazi, s hitrimi koraki, je napačna – ponovno bo prišlo do zlorabe položajev. Mogoče nas čaka še dolga pot, pot  v kateri jevprogramirana rast k odgovornosti in spoštovanju.

Delo in preživetje na visokogorski kmetiji, zahteva široko paleto znanja, vloženega truda, razdajanja. Veliko je opravil, ki jih ne moreš vrednotiti v denarju, ne moreš jih postaviti na lestvico uspešnosti današnjega časa. So pa del celote in brez njih bi bilo življenje manj kvalitetno. V nekaterih primerih bi družina in njeno gospodarstvo brez teh navidezno nepomembnih del sploh ne preživela v teh pogojih. V teh okvirih je nujno sodelovanje cele družine, od najmlajšega do najstarejšega.

Ati in star ati

Spomnim se kakšno stisko sem kot otrok čutil, če je bilo bolj turobno vreme in sta oče in star ati odšla od doma po opravkih in smo ostali otroci in ženske sami doma. Ati je bil najprej verjetno tisti, ki smo ga imeli za nepremagljivega, gospodar, odgovoren za načrtovanje dela. Star ati pa avtoriteta, neustrašnost, izkušenost in modrost. Mogoče so te  moje otroške stiske izhajale tudi iz tega, da 25 let od konca vojne ni posebno dolga doba in smo se otroci tega še vedno bali.

Delitev dela je bila jasna. Vsak je skrbel za svoje delo, po svojih zmožnostih. Tudi ko je star ati zaradi bolezni oslabel, je še popravil kakšne grablje, nasadil kakšno orodje, pograbil seno v kakšni senci, … Celi družini sta oba ati in star ati veliko pomenila z svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Mama, stara mama in botra

Mama, stara mama in naša botra so skrbele za nas otroke, za hišo, da smo dobro jedli, da je bila hiša poribana. Včasih je mama krotila nemirnega moškega duha, ki je naenkrat hotel narediti preveč in bi lahko naredil polomijo. Skrbela je za male stvari, ki niso nujne, pa dom naredijo toliko lepši.

Stara mama nas je vzgajala, nam pripovedovala zgodbe (vistorje), prigode iz mladosti, naučila nas je moliti. Tudi ona je po svojih močeh pomagala v gospodinjstvu, rada je šla k družinam svojih otrok. Bila je pogumna, vedno nas je spodbujala. Kadar koli smo kaj dobrega naredili je bila ponosna na nas. Rada nas je imela.

Botra je bila sestra našega starega očeta. Ona je skrbela za grede, za krompir, včasih je kuhala, predla volno, nas pazila. Včasih smo jo otroci užalostili, pa nam je vedno vse odpustila. Nikoli ni čez nikogar rekla slabe besede.

Otroci

Otroci smo kmalu začeli pomagati v hlevih, v žagi, pri pripravljanju drv za zimo, krme in pri spravilu lesa. Vedno nas je poleg domače naloge za šolo čakalo še kakšno delo. Ne predolgotrajno, tako da smo še lahko opravili obveznosti za šolo.

Pomagali smo si tudi med sosedi. Ko so na Perkovem kopali krompir ali pri nas spravljali seno. Včasih smo skupaj tudi zapeli se igrali “Rinčko potalat”. Za pusta smo se našemali in šli do sosedov. Včasih smo zaplesali.

Strici in tete

Strici in tete, ki so odšli od doma, so se radi vračali domov. V veliko pomoč sta naši družini očetova brata. Kadar le moreta prideta in skupaj naredimo kakšno delo. Bratje in sestre, ki gredo od doma, se ponavadi odpovejo delitvi zemlje. Dediščino sprejmejo bolj simbolično. Ljubezen do doma premaga željo po delitvi ali prodaji deležev posestva. Iz domačih gozdov pa si vsaj v nekem delu uredijo tudi nova bivališča za svoje družine.

Gospodar

Gospodar ki prevzame  posestvo, prevzame odgovornost do ljudi, ki so še doma in do ljudi, ki so dom v dobri veri zapustili in si utvarili nove domove. Odgovoren je, da kot dober gospodar – upravnik, v času, ki mu je na voljo, gospodari po svojih najboljših močeh. Redko boste slišali, da bi gospodar rekel. “To je moje, to sem naredi l…”. Ponavadi reče: “To je naše, to smo naredili …”, saj je skoraj vse kar je, delo večih rok.

Za konec

Mogoče sem razložil preveč na drobno, ampak težko je zaobjeti vso razdajanje ljudi, ki je potrebno, da življenje prav teče.

Ko opazujem delovanje naše kmetije ali delovanje skoraj vsake solčavske kmetije vidim, da je vsak človek v družini pomemben. Ne glede na starost, lahko vsak k skupnosti doprinese po svojih močeh in to v vseh pogledih – materialnih in duhovnih. Tega se lahko učimo samo tako da živimo skupaj. Da se naučimo prenašati drug drugega kadar smo težavni, kadar smo bolni, ne samo kadar smo srečni in veseli. Nekako sem zakoreninjen v tak način mišljenja in logike sodobnega sveta do starejših ne morem ponotranjiti.

Če ljudje ne moremo drug drugemu biti koristni in v oporo začnemo umirati. Ni prav, da se v sodobnem času tako ločuje otoke od starih staršev. Tako se zgublja tradicija, ki na mlajše prehaja z pogovarjanjem, s predajanjem izkušenj. Starejše preženemo iz družin v “taborišča” starostnikov, kjer ne morejo biti več del družin, ne morejo več dajati.

Upam, da nas bo v prihodnje dovolj doma pod streho, da si bomo v veselje, da bomo zmogli opraviti delo in da bomo z ljubeznijo poskrbeli drug za drugega tudi v bolezni in starosti.

Foto: Aleš Čerin

Naša ovca in njena volna

Pred nekaj dnevi je v Solčavi svojo predstavitev doživela nova knjiga “Naša ovca in njena volna”. V knjigi so opisi kako so obiskovalci Solčavskega pred časom videli naše kraje, delo ljudi in živali. Predstavljeno je delo z ovcami in volno nekoč in danes. Zapisi večih avtorjev v knjigi združujejo zgodbe s Solčavskega.  V knjigi so ovce, ljudje in izdelki iz volne lepo predstavljeni z lepimi fotografijami in našimi domačimi solčavskimi besedami. Iz knige veje duh domačnosti.

V današnjih tržnih razmerah včasih, izgubljamo voljo do dejavnosti ovčjereje, ki je naše okolje oblikovala in mu dala lepoto. Z vrnitvijo h koreninam se  vrnemo k  sobivanju človeka in ovc na Solčavskem. Odkrijemo, kaj je ovčereja na Solčavskem pomenila ljudem nekoč. Z nekoliko tenkočutnosti začutimo, kaj je tisto kar je pasmo jezersko solčavske pasme ohranilo v najtežjih časih, ki so bili ovčereji popolnoma nenaklonjeni.

V tej knjigi je predstavljen tudi delček našega časa, časa ki ga živimo danes in zdi se mi prav, da ob poplavi informacij, ki za vedno ostanejo izgubljene, ostane nekaj napisanega tudi iz naše dobe. Knjiga je dragocena dediščina našega kraja in upam, da bodo  bralci, ki bodo posegli po knigi ob zgodbah začutili del življenja solčavskega človeka in ovc, s katerim so Solčavani stoletja živeli. Verjamem, da bo knjiga bralcem, ki jo bodo vzeli v roke v veselje in in navdih.

Ko ti pogori hiša

Če je kje pogorela hiša ali gospodarsko poslopje, se je organiziralo zbiranje sredstev in materiala za popravilo ali postavitev novega objekta. Sam imam izkušnjo, ko nam je pred leti pogorela hiša. Vsi sosedje, cela vas, ljudje iz vse Slovenje, čisto nepoznani ljudje so nam v nesreči pomagali.

Zanimivo je, kakšen občutek moči in skoraj pretiranega ponosa, kako vse zmoremo sami, sem imel pred požarom. V požaru pa se je vse v trenutku postavilo na glavo. Vidiš kako nemočen si brez pomoči- sodelovanja bližnjih, sosedov, vaščanov, sonarodnjakov, končno tudi drugih narodov.

Pomoč ostarelim, slodelovanje odraslih skavtov

Včasih se zgodi, da se na kakšni kmetiji kdo poškoduje ali je ostari in postane nezmožen za delo. Takrat sosedje in prijatelji priskočimo na pomoč in delo speljemo tako kot je treba.

Na kmetijah imamo včasih veliko dela, ki sicer mora biti opravljeno, ne prinaša pa neposrednega denarnega učinka. Že večkrat so nam pri takih delih, čiščenje pašnikov, popravljanje plotov, sajenje krompirja, pri delu pomagali odrasli skavti. Njihovo slodelovanje je zelo srčno in mislim, da je lahko dober zgled za našo družbo.

Slodelovanje pri oskrbi prehrane

Več slodelovanja bi lahko razvili tudi pri oskrbi prehrane v Sloveniji. Z pravimi pristopi bi kvalitetno pridelane pridelke slovenskih kmetij lahko direktno na kmetijah kupili ljudje iz mest. Kmet bi tako za svoje izdelke bolje zaslužil, ljudje, ki si hrane ne pridelajo  sami, pa bi imeli kvalitetno prehrano. Današnja trgovina je preveč kruta. Visoke marže v končni ceni izdelka so nepravične do obeh: do kupcev in do pridelovalcev. Slodelovanje v tej smeri je nujno potrebno.

Truditi bi se morali za delovna mesta, ki jih potrebujemo, ki jih lahko drug drugemu ponudimo. Preveč je delovnih mest, ki so namenjene samo temu, da so,  to preveč obremenjuje družbo. Ta dela so plačana iz dela, ki ustvarja. Preveč je birokracije.

Nesorazmerna plačila

Imam občutek, da bi bilo slodelovanja lahko veliko več, če bi se pogosteje zavedli kaj je greh. Pravi odnos do Boga izboljšuje odnose med ljudmi. Spoštovanje staršev izboljšuje odnose in slodelovanje v družini. Zadovoljne družine imajo lahko zadovoljne in slodelujoče sosede.

Ko bi spoštovali delo in energijo, ki jo nekdo vlaga v izdelek ali storitev bi človeka pošteno nagradili za njegov trud. Nesorazmerna plačila za opravljeno delo so zame na en način kraja. Ko bi drug o drugem povedali več dobrega in manj slabega, bi bili med seboj bolj dobri, rajši bi se imeli, lažje bi slodelovali. Ko bi bili zadovoljni s tem kar nam uspe v življenju in hvaležni za vse kar nam je dano, bi bilo manj nevoščljivosti, spet bi bilo slodelovanje lažje. Zavest o teh stvareh, ki jih naštevam, bi nas izoblikovala v odgovornejše Slovence in odgovornejše svetovljane.

Slodelovanje je lahko tudi negativno

Razčistiti bi morali s svojo zgodovino. Ni prav, da Slovenci slodelujemo pri sprenevedanjih o dejanjih med drugo svetovno vojno in po njej. Ni prav, da ne razmšljamo s svojo glavo, da slodelujemo, ko nam mediji vsiljujejo svoje mnenje. Ni prav da slodelujemo, ko neodgovorno in nepremišljeno volimo ter s tem hočemo dobro le zase – za svojo korist. Ni prav da dopuščamo nepravilnosti in ne protestiramo. Pravosodni sistem bi moral skrbeti za red. Če se to ne zgodi, nastaja nered in anarhija, ker smo ljudje premalo zavzeti, da bi obvladovali greh.

Misli so naše vodilo

Kar mislimo, to izvršujemo z našimi dejanji. Misel na to, da nas slodelovanje združuje, krepi in bogati, misel na bližnjega in družbo, pa čeprav le nekaj minut na dan lahko počasi naše slodelovanje izboljša.