Arhiv | Politika RSS za ta del
Kaj v Sloveniji ne štima?

Kaj v Sloveniji ne štima?

Zakaj se vedno ukvarjamo z brezplodnimi nagajanji in prerekanji? Zakaj je v naši družbi toliko zavisti, življenja po privilegijih, cela veriga raznih odklonov? Zakaj ne moremo speljati voza iz dreka? Kaj bi morali narediti, da se to spremeni? To so vprašanja, ki burijo duhove v današnji Sloveniji.

Vse temelji na odgovornosti in spoštovanju bližnjega. Nekako razumno se mi zdi, da vsak ceh zagovarja svoj obstoj in svoje delovanje. Za realno delovanje posameznega ceha in za vzajemno delovanje med njimi pa naj bi skrbela zakonodaja. Zakonodaja je v mnogih primerih napisana dvoumno in prirejena raznoraznim zvitostim, ki so ljube ljudem, ki hočejo služiti na račun drugega.

V naši družbi do sedaj nismo živeli odgovorno, ker so si nekatere skupine (razni lobiji v gospodarstvu, politične elite, razne interesne skupine )vedno znova skozi delovanje političnih strank izsilile privilegije na račun drugih. Prevzetno mišljenje, da moramo imeti pravice, pri tem pa ne pomislimo, da mora za te pravice nekdo delati, imeti zaradi tega nižjo plačo, je napačno. To je egoizem in lenoba. In prav lenoba in razvajenost sta hudi težavi današnje družbe. Z filozofiranjem, poležavanjem in aktivnim preživljanjem časa na spletnih socialnih omrežjih si ne bo nihče spekel kruha. 

Nujno je, da začnemo spoštovati delo. Otroke moramo vzgajati tako, da si izberejo konkretne poklice, v katerih se bodo lahko izkazali in (za)služili. Iz naše družbe bi rek »uči se, da ti ne bo treba delati«, moral izginiti. Otroke bi morali izobraževati za poklice, ki so potrebni, za poklice, ki jih ljudje potrebujemo in smo jih pripravljeni plačati.

Na vseh področjih upravljanja države moramo težiti k učinkovitosti. S tem bomo krepili zaupanje med vsemi stanovi, ki nekako sestavljajo družbo. Če se v državi gospodari neracionalno, to pri ljudeh vzbuja gnev, odpor, nepokorščino, utajevanje davkov in spirala padanja se hitro začne odvijati.

Veliko jeze se zliva na kapitalistično ureditev. Ideologi komunizma so pred desetletji  s prevelikimi čevlji in prevelikimi koraki hoteli ustvariti raj na zemlji, a na račun drugega. Tega mišljenja je še današnji dan veliko med ljudmi na Slovenskem, ti ljudje v tem času ponovno ponujajo svoje videnje sobivanja. Ta pot nas bo ponovno pripeljala v slepo ulico. Naša družba v Sloveniji je na zelo nizki stopnji kapitalizma, najbrž bi ga lahko postavili kar v devetnajsto stoletje. Izkoriščanje in surovost je podobna sužnje lastništvu. 

V tej godlji smo, ker se je v preteklem stoletju nasilno posekalo korenine razvijajočemu zdravemu odgovornemu gospodarstvu, to se lahko razvije le postopno in na temeljih spoštovanja. Sodoben kapitalizem bi moral biti odgovoren do vseh. Upam, da bomo v sto letih nekako dorasli in da bomo odgovorneje ravnali drug z drugim, naravo in domovino. 

Kapital ustvarjen z delom, je v svojem bistvu odgovoren. S prigaranim denarjem namreč ljudje niso pripravljeni hazardirati z vrednostnimi papirji. Ljudje, ki služijo denar z delom, inovacijami in ustvarjalnostjo, znajo ceniti tudi delavca, ki dela v njihovem podjetju. Njegov zaslužek zaradi tega ni pod vprašajem. Z delavcem, ki je zadovoljen in pripaden firmi, podjetju, kmetiji ne more manipulirati nihče, ne mediji kaj šele sindikati.

V prihodnosti upam, da bodo v politiko prodrli ljudje, ki so s svojim delom ustvarili dobre rezultate, ki so odgovorni do sebe, do svojih bližnjih in delavcev. Njihov osebni uspeh bi moral biti garant za delovanje v skupno dobro, za delovanje v politiki.  Ničesar pa se ne da prehiteti. Imamo demokratičen sistem, kjer ljudje volimo oblastnike. Pot, ki jo nekateri zagovarjajo, to je pot z novimi obrazi, s hitrimi koraki, je napačna – ponovno bo prišlo do zlorabe položajev. Mogoče nas čaka še dolga pot, pot  v kateri jevprogramirana rast k odgovornosti in spoštovanju.

Svoboda in nerazdeljenost

Svoboda in nerazdeljenost

Danes sem se odločil in obiskal vrh, ki ga pogosto opazujem z naših Matkovih vrhov, Pristovški Storžič. Od daleč sem opazil, da na njegovem vrhu stoji križ. Nekako pod vtisom velike noči, z nekoliko nemirno dušo, sem se po maši odpravil na ta vrh, da bi v samoti doživel dan. Hitro sem srečal nekaj prijaznih ljudi, ki so srečanje podprli z pogovorom. Ob nemško govorečih Korošcih sem se počutil čisto sprejetega.

Sprehodil sem se čez lepo negovane gozdove, mimo lovskih opazovalnic, čez nekaj manjših skalnih robov na vrh Storžiča. Dospel sem do križa pod katerim je počivala manjša skupinica ljudi zapletena v pogovor. Hitro sem razbral slovensko-nemški pogovor z prešernim smehom. Na križu je napis “Kärnten frei und ungeteilt. 1920-1962.”

Razmišljal sem s kakšnimi motivi in strahovi, zanosom so postavili ljudje ta križ s tem napisom. Nekako sem dobil občutek, da se je to zgodilo po razpadu Avstro-Ogrske. Kljub napisu je del koroške vseeno ostal ločen od svoje zibelke, prav tako slovenski etični prostor, ki je stoletja spadal v okvir avstrijske države. Žal ta država na začetku 20. stoletja, ni znala ali ni hotela razumeti časa prebujanja narodnih zavesti, zavedanja narodov do svojega jezika, in je tako razpokala po šivih. Ljudje so se nenadoma znašli ob novo začrtani meji, ljudje na eni in drugi strani meje so se med seboj  razumeli, med njimi so bile spletene sorodstvene in prijateljske vezi, a vendar jih je na novo začrtana meja kruto razdelila skoraj za celo stoletje.

Slovenci, ki so se znašli v novi državi, so bili na milost in nemilost prepuščeni novi državi, ki je imela popolnoma drugačen vrednostni sistem, red in blaginja sta počasi zapuščala, dežele, ki so šle pod Jugoslavijo. Težak gospodarski položaj kmetij v novo nastali državi so poskušali reševati napredni zavedni Slovenci kot je Janez Evangelist Krek s posojilnicami in zadrugami. Goljufivi trgovci in skorumpirano uradništvo in sodišče, so mnogo kmetij pripeljali do roba zloma. Mnogo kmetij je tudi propadlo.

Razumljivo mi je bilo, da je zaradi delitve obstajala jeza in strah na Avstrijski strani. Po pripovedovanju so imeli Korošci na Avstrijskem slabe izkušnje z Jugoslovansko vojsko, ta se je obnašala skrajno barbarsko in tudi zaradi tega so imeli ljudje strah pred deželami po novo nastali delitvi. Naši predniki, ki so z nostalgijo govorili o Avstriji, so potem ko so doživeli kraljevo Jugoslavijo, Hitlerja in še Tita vedeli, kako na življenje in gospodarstvo vpliva pameten in kako nespameten vladar. Nikoli se niso poistovetili z Jugoslavijo, nikoli ni nihče hotel reči, da smo Jugoslovani. Od kar pomnim je bila v nas in mojih prednikih, naših sosedih in znancih močna želja po samostojni slovenski državi. Vedno smo bili ponosni, da smo Slovenci in radi imamo svojo domovino.

Radi imamo tudi Koroško zibelko Karantanije naše prve skupnosti. Ta je domovina dveh jezikovnih skupin, za katere imam občutek, da sta si vedno bližje vedno pogosteje prepleteni z novimi prijateljstvi in tako razbremenjeni teže zgodovine. Težak gospodarski položaj, igračkanje politikov z domovino našo Slovensko državo, me je popeljal z mislimi v čas ustoličevanja karantanskih knezov. Knez je oblast sprejel z odgovornostjo, podelili so mu jo kmetje. Kako posebna stvar je demokracija sedanjega časa, kjer se smemo svobodno izrazati podajti svoja mnenja in zahteve. Ne zavedamo se kako odgovorni moramo biti kot posamezniki, če želimo, da demokracija deluje, posebno, ko se nakopiči gora privilegijev, nepotrebnih služb, birokracije, ki kot rak nažirajo našo družbo in jo bodo izpili do poslednjih sokov. Kdo bo dovolj pogumen, da bo z jasno besedo in dejanji odsekal tej zveri glavo, preden nas požre? Mogoče bomo morali spet vzdigniti glas kmetje, razmisliti kako izpeljati stvari in jih postaviti na pravo mesto s pomočjo nesebičnih ljudi iz stroke in gospodarstva. Stvari se bo potrebno lotiti iz ljubezni in časti do domovine, brez zahrbtnih zaslužkarskih namenov.

Na te misli me je pripeljal današnji napis, ki je pripet na križ, ki simbolizira pot do vstajenja. Razveselilo bi me, ko bi današnji čas ob nemškem zapisu zmogel še slovenskega. Zdravi temelji družbe, ki temeljijo na spoštovanju drug drugega bi lahko ustvarili nove družbene in gospodarske učinke, ki bi zmanjševali, negativnosti, ki so se nakopičile v družbi liberalno kapitalističnih vrednot.

Pa začnimo …

Pa začnimo …

Tole je moj osebni blog v katerega bom pisal svoja razmišljanja o svetu kot ga vidim raz Matkovo, iz strmin nad Matkovim kotom.

Naj bo tale zapis dovolj za uvod …