Klemen Matk

Veliko deževnih dni

Jesenski čas nas je objel in komaj se bomo ozrli okoli sebe bo zima. Pred dnevi so me povabili k pisanju na temo letošnjega socialnega tedna »Skoči ven!«. Nekaj dni sem razmišljal o tej temi, a nujna opravila, ki morajo biti postorjena na kmetiji, ne dajo časa za sedenje ob računalniku.

V letošnjem letu je zelo veliko deževnih dni. Ti deževni dnevi, nas ljudi, ki delamo visoko v gorah, na prostem z zemljo in smo odvisni od dela svojih rok in svoje iznajdljivosti, a tudi od vremena, precej težijo. Če si odvisen od narave in konkretnega dela, si zaostankov ne moremo privoščiti. V nasprotnem primeru zmanjka denarja za položnice, živeža za ljudi in živali, kar mora biti pripravljeno pravočasno za čas, ko v naravi ni moč najti hrane. Na bližnjega soseda, prijatelje ali znance pa lahko računaš v manjšem delu in v izjemnih primerih. Skoraj vsak korak mora biti premišljen in vsak dan izkoriščen od zore do mraka. Zelo malo ali skoraj nič časa ne ostaja. V delovanje smo vključeni vsi družinski člani po svojih zmožnostih: od otrok do starejših, ki so si z delom že zaslužili majhno penzijo. Vsak sodeluje, da skupnost deluje. Ker so družine danes majhne, je celoten sistem precej ranljiv in še obtežen z investicijami v stroje in pogonsko energijo. Ljudi v okolici, ki bi znali in želeli delati na kmetiji za skromno plačilo pa ni. Večino pomočnikov, ki nam pomagajo pri delu je starejših od 55 let.

Ne manjka nam slabih vzgledov

Z delovanjem družbe je nekaj hudo narobe. Najbrž se vse skupaj začne z dojemanjem sodobnega človeka, ki vse bolj pozna le besedi imeti in uživati, kot pa dejstvo, da je za preživetje v naših rastnih in podnebnih razmerah v resnici potrebnega precej garanja.

Bolj kot je za vse poskrbljeno »kar od nekje«, bolj smo ljudje nepripravljeni svoj trud vlagati v dela, ki zahtevajo trud. Vedno bolj se zapiramo v svoje ohišnice in smo sami sebi dovolj. Tako pri vsakodnevnem srečevanju in delu ne prihaja več do medsebojnih odnosov. Bližnji s katerim si v odnosu, te namreč osredinja in ti pomaga ozaveščati kaj je za življenje v nekem okolju pomembno, in tudi kaj sprejemljivo. Večina ljudi je pripravljena telesni napor prenašati le kot rekreacijo, ki služi lepemu videzu in zdravemu telesu.

V politiki in gospodarstvu nam ne manjka slabih zgledov, predvsem v zvezi s služenjem denarja na lahek način, kako izigrati bližnjega. Ti vzgledi s pomočjo medijev ustvarjajo lažno podobo uspešnosti za mlade. Avtoritete ali samokrmiljenja kaj je prav in kaj ni, v smislu svetopisemskega izročila, pa je vedno manj. V veliki množici na primer v mestih, se je tako tudi lažje skriti, ko kot posameznik storiš nedopustno dejanje, v nasprotju z manjšo skupnostjo na podeželju, kjer so lastnosti družin poznane iz roda v rod in tako  povezanost med ljudmi ne dopušča prevelikih negativnih odklonov. Tudi delovanje občin na podeželju je uspešnejše kot centralistično usmerjeno delovanje države.

Kako izskočiti in za sabo potegniti kritično maso?

Spet pridem do druženja in do sodelovanja. Le s pogovorom in širjenjem zavedanja, kaj našo družbo vleče na dno, ta trend lahko obrnemo. Kmetje smo bili kot stan za svoje delo in preživetje vedno vezani na svojo zemljo.  Kot kmet imaš močne korenine povezanosti z domovino in tako tudi zelo težko izskočiš v smislu odselitve svoje proizvodnje na tuje oziroma v kraje z pametnejšo politiko. Preostane torej možnost upora in ponujanja alternativ, vsaj vse dotlej, dokler sol ni izprijena. Kmečki upori, ki jih poznamo, so bili pred približno 600 leti. Tudi demokratizacija v devetdesetih, je bila skok ven iz obstoječih miselnih vzorcev. Tudi cehovska povezovanja obrtnikov in njihove smernice delovanja, so bile oblika skupne moči.

Za dosego pozitivnih rezultatov, ki za sabo potegnejo širši val skupnosti, je potrebno sodelovanje, trdo delo in tudi zavest, da je le z delom prislužen denar čist in zato človek, ki ga ima, vreden spoštovanja. V današnji širši skupnosti pa moramo težiti k povezovanju ljudi, ki so sposobni kritičnega mišljenja in to povezovanje bo omogočilo skok ven iz zavrženih vzorcev, ki hromijo našo skupnost.

Prodnik Joža je 1984 zapisal nekaj kratkih spominov o življenju in gospodarjenju na Matkovem pred letom 1940. Zapisi so potrdili moja občutja in gledanje na družbena dogajanja pred vojno in opisovanja kulturnega oziroma razrednega boja s strani nekaterih slovenskih literatov in oblasti. Vedno sem s težavo ponotranjil dela Voranca, tudi Cankarja, ki so skrajno črno in negativno predstavljali lik kmeta, gospodarja v odnosu z najeto delovno silo. Kot kmečki otrok v socializmu, sem kljub razrednemu boju v tedanji družbi, v kmečkem stanu videl več dobrih kot slabih strani. Izročilo in pripovedovanje domačih ni bilo v skladu s splošno veljavno klimo, ki so jo širili mediji, šole, literatura. Vsi ti nosilci besede in misli so imeli nalogo spremeniti vrednostni pogled na delovanje skupnosti.

Jože Prodnik piše o načinu najemanja poslov, o pripadnosti posameznikov skupnemu delu, skrbi za dobro gospodarjenje s strani hlapcev, o plačevanju dela in preživljanju starosti ostarelih ljudi na kmetijah. Piše o tem, da se je vedelo, kdo je bil za kakšno delo boljši, kdo je bil priden delavec, piše o odnosih in tudi o zanimivih zamenjavi vlog med gospodarjem, hlapci in pastirji. Takole je na primer zapisal o pastirjih: ” Bila pa je navada, da je pastirja zamenjal, oziroma pasel mesto njega na binkoštno nedeljo ta več hlapec, na kvatrno ta drugi, na Telovo pa gospodar. Tako je imel te spomladanske praznike proste, menda na račun tega, ker je potem celo poletje bil v planini do jesenske kvatrne nedelje, na to kvatrno nedeljo je lahko šel k maši, dekle so ga tudi okrenčale s šopkom, seveda so se na ta dan zbrali pastirji skupaj v kakšni gostilni, da so zapeli in zaplesali. To je bil njihov dan.”

Še veliko je zapisal o delitvi dela o odgovornosti in družabnem življenju. Življenje, ki ga je opisal je kljub različnim stanovom, povezovala skrb za preživetje in optimalno delovanje skupnosti. V vsaki skupnosti pride do nesoglasij, ki jih je potrebno reševati, saj nadgrajevanje in popravljanje obstoječega skozi čas obrodi sadove. Prekucije revolucije, hitre rešitve, nujno pripeljejo do slabih rešitev. Te primere lahko nepristransko opazujemo v bližnji preteklosti doma in v sosedstvu. Zapis iz zgodovine se mi zdi zanimiv za primerjavo v današnjem času.

Po koliko je delo?

V zadnjem času slišimo o nerazumnih primerjavah plač vodilnih, z delavci v proizvodnji v raznih družbah tudi državnih. Hude krivice, ki kričijo v nebo. Odnos med vodilnimi in zaposlenimi je skoraj sužnjelastniški. Preprosto delo je doživelo razvrednotenje, nekaj šteje le zajetna doba šolanja, ne glede na sposobnosti in pridnost. Če se spomnim svojega odraščanja, imam v spominu veselje, ko sem kakšno delo osvojil, ko sem se naučil rokovanja z stroji, ko so mi starši zaupali razna opravila, ki sem z njimi doprinesel družinskim potrebam. Pravo zadovoljstvo je, ko tvoje znanje in spretnosti nekdo potrebuje in jih je pripravljen plačati. To je smisel delovanja, znanja in poklicev.

Zakaj je našo družbo, tako zaznamoval razredni boj, kulturni boj? Zakaj je toliko pisateljev pisalo o težkem delu, o tragedijah kmečkih in delavskih družin? Mogoče bi bilo odgovorov veliko … Kruto izkoriščanje delavstva ali pa je bilo veliko ljudi, ki niso spoštovali dela, niso okusili slasti, ki jo daje v znoju pridobljen uspeh in bi se do boljšega statusa dvignili z delom in inovacijami? Ali pa nezmožnost vladajočih ustvariti ugodne možnosti za delo? Mogoče premalo učimo ljudi kako se doseže uspeh, z stanovitnim vztrajanjem. Delaj stanovitno, podobno kot teče voda.

Prekucništvo ni alternativa

Kaj je prinesla kulturna revolucija? Umetnost je skoraj vse, še to kar slon nariše z rilcem. Delo ni nič bolj cenjeno še manj kot je bilo pred prekucijo. Ljudje živijo odtujeni v mestih, socialne stike ljudje vzdržujejo na socialnih omrežjih, uspešnost doživljajo ob brskanju po internetu, odgovornosti nočejo prevzemati, v veliki meri nimajo veselja do ustanovitve družine. Razni varuhi po službah, ki krojijo zakonske okvirje, ki dovoljujejo delovanje in ustvarjanje dohodka se trudijo, kako bi onemogočali posamezne korenjake, ki vendarle želijo okusiti slasti ustvarjalnosti in dela. Preveč je služb, ki so same sebi namen, ki jih realno nihče ne potrebuje in izčrpavajo zbran denar skupnosti, denar ki bi moral biti namenjen za zadovoljevanje skupnih potreb. Preveč je z davki obremenjeno delo, realno delo, ki ob koncu dneva, da otipljiv rezultat.

Mnogi iščejo rešitve ponovno v smeri preobrazbe družbe iz kapitalistične v demokratični socializem. To je sprenevedanje ob že doživetih izkušnjah. Privilegiji socialističnega sistema so stali na upognjenih in pobitih nasprotnikih režima. Dejanjem v preteklosti je nujno dati pravilne ocene. Nikakor si ne morem predstavljati predloga kakšnega nemškega politika, o kakšnem bodočem redu demokratičnega nacizma. Vsi ti “izmi” in gesla v smislu “gotof si” ne sodijo v današnji in ne v prihodni čas.

Vzroki so večplastni

Sprenevedavo obnašanje na vseh področjih moramo končati. Soočiti se moramo z zgodovino. Naši predniki so živeli v težkih časih, zaznamovani so s težkimi dejanji. Vseh krivic in storjenih zločinov se moramo sramovati, jih ozavestiti in priznati tudi dediči akterjev. Le tako je mogoča resnična sprava. Čimprej se moramo postaviti na realna tla, pretehtati vrednostno svojo zgodovino, dobrim zgledom dati priznanja, zavržena obsoditi in postaviti kot opomin na zgrešenost ideologij, ki smo jih doživeli.

Živeti odgovornost in AGOTAVLJANJE POGOJEV - živeti ODGOVORNOST IN JO ZAHTEVATI

Čimprej moramo ustvariti, pogoje, kjer bodo ljudje začutili vrednoto lastnega dela in moči. Ljudi, ki onemogočajo svoboden duh, ki so ustoličeni v foteljih oblasti, poklicati na odgovornost in jim odvzeti zaupana delovna mesta. Pri svojih ciljih in načrtih zavzemimo filozofijo športnikov, ki jih opisuje Pedro Opeka,kjer je potrebno sodelovanje in spoštovanje, in popolna delavnost in predanost posameznika.

Velika skupina ljudi, je ustvarila pogoje zaprivilegije, ki temeljijo na izkoriščanju drugega( delovna mesta, ki ne ustvarjajo dodane vrednosti, suženjska delovna razmerja, ter razna druga omrežja ). Za hude odklone med delodajalci in delojemalci ni kriv kapitalizem kot družbeni red ampak nepoznavanje oziroma ne izvajanje desetih ožjih zapovedi. Zaradi nezmožnosti kritičnega razmišljanja o skupnosti, kjer mora vsak prispevati za svojo in skupno blaginjo, bodo s pomočjo lojalnih volivcev, posameznika, verjetno se dolgo na oblasti skupine, ki bodo zagotavljale privilegije na račun nedela, ter grobo izkoriščale malega človeka. Ljudje imamo različne sposobnosti, nismo vsi rojeni voditelji, nekateri so inovatorji, drugi posnemovalci, tretji capljači na mestu. Razlike v premoženju so normalne, odkloni od te normalnosti pa se začenjajo z nespoštovanjem bližnjega, ob sprenevedanju, kaj je prav in kaj ni.

Vajeti mora imeti v rokah trezna osebnost, zrela osebnost, ki zna vsak talent primerno nagraditi in ga porabiti, kjer je to najbolj primerno. Pogosto politiki gredo v politiko zaradi lastnih interesov in ne zaradi delovanja v prid skupnosti. Tako se oblikujejo pajdaštva, ki delujejo v škodo skupnosti na mnogih ravneh. Športniki so v tej zimi pokazali, kako se pride do uspeha. ,Mogoče je naša slovenska majhnost v tem, da se nismo naučili, kako se z vztrajnostjo in trudom dosega uspeh in prepogosto vidimo le, kaj ima sosed in kako si bi tudi mi to pridobili na ramenih drugega. Vodenje, gospodarjenje, premoženje terja odgovornost. Odgovornost do vseh vpletenih. Prevzemi tovarn, ki so se zgodili v preteklih dvajsetih letih so bili izpeljani s strani povojni izoblikovane elite, ki se še ni naučla, kaj je odgovornost, kaj pomeni biti gospodar. Te elite so hrepenele samo po denarju še bolje po uživaštvu, če bi imeli pred očmi dobrega gospodarja bi skrbeli za dolgoročno trajno gospodarstvo. Pravilno dojemanje besede gospodar na svojem, z vso odgovornostjo, moramo v tej majhni slovenski skupnosti ponotranjiti, in dejavno zaživeti pripadnost ekipi, svojemu delovnemu mestu, in gospodarju, ki si to mora znati zaslužiti.