Kmetovanje potrebuje nove poti
16. jan., 2010 
Komentarji: 4
Kmetovanje na Škotskem in pri nas
15.1.2010 sem na RTV Slovenija videl prispevek o kmetovanju na Škotskem. Prikazali so nekaj kmetov, ki kmetujejo na najeti zemlji. Ljudje, ki kmetujejo, vzamejo zemljo v najem in na njej lahko živijo tudi več rodov. Kmetije so majhne, pašniki pa skupni.
Kmetje na Škotskem si želijo, da bi evropska kmetijska politika za najemnike, ki kmetujejo z majhnimi površinami, pripravila posebne pogoje. Trudijo se, da bi čim več mladih družin ostalo in nadaljevalo s tradicionalno obdelavo kmetij.
Hitro sem primerjal njihove razmere s slovenskimi. Naše kmetijstvo je organizirano nekoliko drugače. V Sloveniji smo kmetje lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč, kmetije se v večini primerov dedujejo. Povprečna velikost kmetije v letu 07 je 6,5 hektarov in redi 5,9 glav velike živine. Povprečna starost gospodarjev pa 58 let.
foto: J. Medvešček
Malo zgodovine
Po izročilu prednikov so kmetje v Slovenskem svojo vlogo in spoštovanje začeli zgubljati z razpadom Avstro-Ogrske države. Z nastankom balkanske tvorbe po prvi svetovni vojni, so se začeli za kmetijstvo nepredvidljivi, drugačni in res težki časi. Od leta 1918 pa do 1991 so se vrstili razni poskusi preureditve starih pravil, ki so kmečkega človeka kot viharji pometali iz kota v kot.
Tako je bila že v preteklosti potreba, da so ljudje, ki so kmetovali na slovenskih tleh iskali dodatne zaslužke v dodatnih storitvah. Slovenski kmetje so pridelovali hrano za ljudstvo, opravljali so prevoze, žagali les, mleli, kovali. Za delo, ki so ga opravljali so prejeli tudi pošteno plačilo. Skrbeli so za zemljo, jo obdelovali.
Jezikovnim, gospodarskim in ideološkim pritiskom, ki so se od časa do časa pojavljali, so se trdovratno upirali. Skrbeli so za svojo identiteto. Bili so gospodarji svojih posesti, hkrati pa so se zavedali, da so le kratkotrajni najemniki stvarstva, ki morajo z odgovornostjo skrbeti za zemljo, živino, gozdove, divjad in ne nazadnje človeka. Znanje o gospodarjenju, preživetju so prenašali iz roda v rod.
Nizke cene za kmeta, veliki zaslužki za trgovino
“Slovenski kmet ni ameriški farmer!”, je rekel g. Oman. Majhnega slovenskega kmeta ni mogoče enačiti z industrijo. Kmetijstvo, ki ga vodi svetovna politika, pa v današnjem času zahteva industrijski pristop – veliko količino izdelkov po nizki ceni, ki jih trgovina drago proda. Kmet živi vedno hitreje, pri delu mora tekmovati s strojem, za delo pa zasluži vedno manj. Iz samostojnega pridelovalca in prodajalca živil se je spremenil v novodobnega sužnja, ki proizvaja hrano slabše kakovosti kot nekdaj, nekaj trgovskih verig v Evropi pa jo drago proda ljudem z nizkimi plačami.
Če bomo nadaljevali po tej poti, bomo pregoreli. Kmetije, ki so v Sloveniji po vrhu še precej strme, takega korakanja ne bodo prenesle. Zgubili bomo stik z znanjem naših prednikov. S takim tempom lahko dolgoročno izgubimo kompas. Zgubimo svojo podobo. Takemu scenariju se moramo upreti.
Glas kmetov se v zakonodaji ne sliši dovolj
Naš narod ima staro izročilo o demokratični ureditvi družbe. Voditelje ljudstva so postavili kmetje, izvoljeni knez je prisegel zvestobo in skrb ljudstvu- v slovenskem jeziku.
V današnjem času pa naša država ob posodabljanju zakonodaje, ki se dotika kmetijstva, minimalno upošteva predloge, ki jih ob tem podamo kmetje. Naše stanovske organizacije so pozabile za koga morajo delovati. Ljudje, ki bi morali trdno zagovarjati naše poglede, hodijo po gladkih parketih in nekako nimajo več občutka za škornje in vile.
Zakonodajalci so podlegli industrijskim lobijem in sprejeli vrsto predpisov, ki so naravno pot hrane od kmeta do potrošnika pripeljali v puščavo, v kateri le težko najdemo kakšno zeleno zatočišče. Pravila za delovanje nam postavljajo ljudje, ki so pozabili od kod prihajajo.
Za zaključek
Iz prispevka na RTV Slovenija sem razbral, da si v Evropi – od severa do juga – kmetje želijo drugačne kmetijske politike. Kmetovanje ni samo pridelava poceni hrane, je stik civilizacije z naravo, je popkovina narodov, zato je vredno posebnega statusa in skrbi.
Nalašč sem pokukal malo v zgodovino, saj pravijo, da je naša učiteljica. Nadaljevati moramo v smeri, kjer bomo z raznimi dejavnostmi in uslugami, ki jih potrebuje sodoben potrošnik, zaslužili toliko, da bomo preživljali družine in vzdrževali našo dediščino in običaje. Ceno za naše delo pa moramo postaviti sami.
Klemen, odlično razmišljanje.
Pa kaj kmetje na svoje “parketarje” na znate pritisniti? Pa saj ste bili vedno puntarji v zgodovini. Kaj se je zgodilo z vami? A jim ne znate povedati tako, da razmejo?
Kmetje so tudi sami krivi, da do tega prihaja. Niso tako ubogi, kot mnogi mislijo, saj imajo zbornico, ki zastopa samo njihove funkcionarje. Omenjate tudi Omana. Včasih ste imeli stranko, ki je zastopala kmete, vendar sedaj zastopa samo še interese ozke elite, njene ideje pa so zelo populistične.
Tudi sam sem želel kupiti kmetijo na Krasu in jo obdelovati, a je enostavno nisem mogel kupiti, saj sem bil zadnji v vrsti predkupnih pravic. Na prvem mestu so bili kmetje stari čez 80 let, ki so zemljo kupovali zaradi tega, da je ni bi kupovali “Ljubljančani”, a se je pokazalo, da sploh nimajo denarja. Na koncu je zemljo kupil Sklad. A mislite, da je sedaj zemlja obdelana. Odgovor je žal negativen, saj nihče noče najeti zemlje od sklada, saj je potrebna ureditve, za sklad pa jo noče nihče urejati, meni pa so rekli, da se nisem prilagodil in poskrbel zase. Površine se tako zaraščajo, namesto kmetov in obdelane zemlje pa se ščiti srne in prašiče (tiste pri koritu) in dokler kmetje sami temu ne boste naredili konec, ne bo naredil nihče. Zaradi takega odnosa je pa meni čisto vseeno a hrano pridela slovenski kmet, ali pa tisti iz Avstrije ali pa Avstralije, saj ste me sami naučili, da moram gledati samo na svoje interese in tako gledam samo v svojo denarnico. Če bo pa slovnski kmet shiral, bom pa samo rekel, da je sam kriv, saj se ni prilagodil. Mnoge cene rastejo, kmet pa še zmeraj prideluje tisto, kar je pred 20 leti in ne razume, da se Evropa utaplja v mleku, olje in sladkor pa na veliko uvaža. Ne vem a je tako težko posejat namesto koruze za silažo kakšno oljno rastlino ali pa sladkorno peso, ali pa namesto jabolk gojiti hruške, ki imajo enkrat višjo ceno….
Taki članki tako ne pripomorejo k ničemer. Če mislite resno pošljite mail na ministrstvo, kopijo pa na zbornico, da bodo vedeli kaj hočete.
Nekoč sem bil namreč na zbornici in sem rekel, da na vseh razpisih sredstva poberejo veliki (kmetijska podjetja in predelovalna industrija) in naj se zavzamejo za to, da bodo tudi manjši prišli zraven, pa so me zavrnili, češ, da oni zastopajo vse kmete tudi velike. Tako pa zastopajo vse in nikogar, saj ne vedo kaj so njihovi interesi. To pa pripelje do nizkih cen in nato od vlade zahtevajo višje cene. To je tako kot bi potrošniki od vlade zahtevali nizke cene potrošnih dobrin, zato se morate kmetje najprej zamisliti nad sabo potem pa tarnati, kako ste ubogi.
Hvala za komentar!
Pravilno ste ugotovili, da smo za stanje krivi kmetje sami. Naše moštvo v zbornici je voljeno in zbornica bi morala zastopati naše interese, pa jih zastopa žal bolj borno. Slovenski kmetje s količinami gotovo ne bomo nikoli konkurenčni, velikim sistemom, zato pa lahko ponudimo še kaj drugega. S tem člankom nisem hotel tarnati, ampak opozoriti na stanje in različne možnosti, na katere bi bilo vredno pomisliti preden se prepustimo hiranju.
Razumem vas tudi, da ste bili glede zemljiške zakonodaje prizadeti. Žal v naši državi velja bolj zakon ulice kot pravna država. Država se v teh pogledih pogosto obnaša nespametno.
Kmetijstvo ni samo tek na kratke proge – kar seješ, žanješ čez mesece, kar sadiš, obiraš čez leta… Mogoče pa manjka tudi komunikacije med nami, pridelovalci hrane in potrošniki. Pomislimo kako lahko drug drugemu pomagamo v majhnem slovenskem lokalnem okolju – izmenjava potreb, znanj.
Mogoče pa kdaj poskusite kak šnicl v Solčavi, pa boste videli, da ga ne gre primerjati s kakšnim belgijskim …
Klemen, težko komentiram kmetijsko politiko, ker premalo poznam razmere.
Lahko pa se oglasim z vidika mestnega potrošnika in tudi človeka, ki ima košček vrta, kjer pridela nekaj zelenjave zase in zato ve kaj pomeni doma pridelano, kaj je kakovost hrane, kaj pomeni sveže.
Prav gotovo večina ljudi ni osveščena in gleda kot pravi grk – v denarnico. Ker je to pač najlažje. Veliko težje je namreč ugotavljati kakovost hrane (še posebej vsebnost raznoraznih kemikalij v njej). Zato pa je pomembno zaupanje in tudi zato jaz pridem k vam in še kam drugam. Ker vam zaupam. Ker mi ni vseeno kaj jem. In mnogim ni in še večim ne bo v prihodnosti.
Na vas kmetih pa je, da se povežete in jasno “skomunicirate” v javnost – pa naj uporabim tvojo primero – zakaj je “šnicl” v Solčavi (pa še to verjetno ne povsod) boljši od “šnicla” v Mercatorju ali Sparu. Ljudje enostavno ne vedo.
Potem pa je na vas, da se organizirate in to začnete “nositi hrano na mize” osveščenim potrošnikom. Malo grobo: osveščen kmet ne bo mogel samo kmetovati, pač pa poskrbeti za celotno pot: od njive, do mize. Če večino poti, prepusti drugim – jim jo le-ti pač mastno zaračunajo.