Klemen Matk

Naša ovca in njena volna

Pred nekaj dnevi je v Solčavi svojo predstavitev doživela nova knjiga “Naša ovca in njena volna”. V knjigi so opisi kako so obiskovalci Solčavskega pred časom videli naše kraje, delo ljudi in živali. Predstavljeno je delo z ovcami in volno nekoč in danes. Zapisi večih avtorjev v knjigi združujejo zgodbe s Solčavskega.  V knjigi so ovce, ljudje in izdelki iz volne lepo predstavljeni z lepimi fotografijami in našimi domačimi solčavskimi besedami. Iz knige veje duh domačnosti.

V današnjih tržnih razmerah včasih, izgubljamo voljo do dejavnosti ovčjereje, ki je naše okolje oblikovala in mu dala lepoto. Z vrnitvijo h koreninam se  vrnemo k  sobivanju človeka in ovc na Solčavskem. Odkrijemo, kaj je ovčereja na Solčavskem pomenila ljudem nekoč. Z nekoliko tenkočutnosti začutimo, kaj je tisto kar je pasmo jezersko solčavske pasme ohranilo v najtežjih časih, ki so bili ovčereji popolnoma nenaklonjeni.

V tej knjigi je predstavljen tudi delček našega časa, časa ki ga živimo danes in zdi se mi prav, da ob poplavi informacij, ki za vedno ostanejo izgubljene, ostane nekaj napisanega tudi iz naše dobe. Knjiga je dragocena dediščina našega kraja in upam, da bodo  bralci, ki bodo posegli po knigi ob zgodbah začutili del življenja solčavskega človeka in ovc, s katerim so Solčavani stoletja živeli. Verjamem, da bo knjiga bralcem, ki jo bodo vzeli v roke v veselje in in navdih.

V četrtek, 28.1.2010 je bil po luni pravi dan za sekanje lesa za gradbene konstrukcije. Lesu, ki je posekan v skladu s starodavnimi navodili, ki upoštevali tudi lunine mene, mi rečemo kar lunarni les.

Postopke pri pripravi lesa so včasih upoštevali vsi v verigi,  ki so pripravljali les. Olcarji so les posekali. Na žagah so ga žagmeštri skrbno zrezali in zravnali, tako, da se je les kvalitetno sušil. Tesarji in mizarji pa so ga z veliko mero znanja in občutka za lepoto vgradili v stavbe, pohištvo, glasbila.

Vedno pogosteje se dogaja, da ljudje pri gradnji svoje hiše, poiščejo les, ki  je pripravljen po starodavnih navodilih.

Kako les pripravimo na Solčavskem?

Na Solčavskem kmetje za gradnjo in popravilo svojih objektov še vedno pripravljamo lunarni les po izročilu prednikov. Zadnje čase  poskušamo ustreči zahtevnejšim kupcem in les pripravimo po teh starih postopkih tudi zanje.

Drevesa izberemo glede na potrebo gradbenih konstrukcij. Drevesa posekamo in jih vsaj kakšen mesec pustimo v vejah. Po odstranitvi vej, debla razmerimo glede na debelino in dolžino, tako da dobimo optimalni izkoristek. Tako pripravljen les že v gozdu izgubi nekaj napetosti, ki v lesu nastanejo z rastjo. Paziti  moramo, da podrto drvje ni podrto kot kakšna brv. V takem lesu se ustvari napetost, tudi če je v času rasti ni bilo. Že v gozdu se vsak hlod označi, tako, da žagarji vedo kakšne dimenzije iz hloda pričakujemo. Po končanem razrezu, je ostanke lubja potrebno odstraniti in les skrbno zložiti na zračen kraj. Pozimi se les na zraku lepše suši, kot v ostalih letnih časih.

Lunarni les je boljši

Prepričani smo, da je lunarni les boljši od lesa, ki je posekan kadarkoli v letu. Visokogorske smreke rastejo enakomerno z izrazito ozkimi branikami. Tak les je trpežnejši bolj trajen kot les, ki je hitre rasti z širokimi branikami. Na posebnih rastiščih se najde tudi kašna resonančna smreka, ki je primerna za izdelavo glasbil.

Potrebno bo osveščati ljudi, da bodo ljudje za svoja bivališča sami izbirali les iz svojega okolja. Posebno doživetje je hoditi po gozdu in izbirati drevesa za svoj novi dom, za mizo za katero se bo vsak dan zbirala družina, za posteljo, v katero ležeš k počitku…

Pri pripravi lesa lahko porabnik sodeluje od začetka do konca, kar končnemu izdelku daje poseben čar in vrednost. Tako pripravljen les je kvalitetnejši, priprava terja posebno skrb, velikih količin se na ta način ne da pripravljati. Drevesa v višjih legah za svojo zrelost potrebujejo tudi 180 let.

Spreminjanje gozda

Tudi po nekaj letih, ko smo drevesa izbrali in posekali,  je zanimivo obiskati te kraje in opazovati, kako se gozd spreminja. Včasih se nam zgodi, da se na krajih, ki so nam bili dobro znani, svet obrne na glavo. Drevesa, ki smo jih pred leti komaj opazili, so zrasla in dala gozdu novo podobo. Tako nam sprehod po leseh, pričara v spomin vrsto dogodkov in občutkov, na katere smo že skoraj pozabili.

Tole je moj osebni blog v katerega bom pisal svoja razmišljanja o svetu kot ga vidim raz Matkovo, iz strmin nad Matkovim kotom.

Naj bo tale zapis dovolj za uvod …