Delo – kruh

Objavljeno: 25. August 2009

Deli s prijatelji:bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark bookmark

KruhJutri začnemo s pripravo temeljev za drvarnico in pokrito sušilnico za les. Prvi delavci pridejo in zavihali bomo rokave.

Danes je bilo potrebno nakupiti še nekaj drobnarij. Tudi nekaj piva. Pri takem delu menda ne gre brez njega. Nisem ljubitelj piva in pojma nisem imel koliko stane. Ko sem ugotovil, da plato piva stane 25 evrov sem se začudil. Saj je po svoje prav, da je alkohol drag in tako ljudje manj posegajo po njem, vendar dvomim pa, da bi za enako količino kakšnega kvalitetnega soka v trgovini odštel kaj manj.

Ob tem sem se zamislil nad dohodkom kmeta, ki za liter mleka dobi 20 centov. Kako mizerno je plačano delo v kmetijstvu! Skoraj se te loti paranoja. Sprašujem se o bodočem gospodarjenju gorskih kmetij. O nizkih cenah pridelkov, ki jih proizvedemo v tem hribovitem svetu. O majhnih količinah pridelkov, ki v tem zglobaliziranem svetu, trgu ne pomenijo skoraj nič. O vse večjih stroških, ki spremljajo to našo majhno proizvodnjo.

Kljub vsemu pa želimo zdravo, ekološko nesporno pridelano hrano, želimo samooskrbnost države s hrano – kar je strateško pomembno,  življenjsko nujno. Morda ne ravno v teh razmerah.

Vsako delo zasluži plačilo in nujno bo treba uskladiti cene hrane med trgovci, predelovalci in pridelovalci. Kmet bo za svoje delo in trud moral biti primerno plačan, drugače se bo naše podeželje temeljito spremenilo. Ko se začne opuščanje kmetij, kmalu v vaseh dobimo nove sosede iz oddaljenih dežel, ki ustvarjajo in delajo še vedno tam, kjer so doma, k nam pa pridejo počivat, pravzaprav šparat, saj pri nas dobijo kakovostno hrano – za katero bi v svojih onesnaženih domovinah plačali hudo veliko ceno. Konkretnega doprinosa narodu pa od takih novodobnih prebivalcev Slovenije skoraj ni. Vsaj dolgoročnega ne.

Nekateri bi nas, ki še vztrajamo v teh hribih bolj kot “folkloristi”, radi že zaprli v rezervate, kot so to delali pred nekaj stoletji v novem svetu. Povedali bi nam radi, kaj smemo in česa ne, saj menda živimo v parku in to je čisto nekaj posebnega. Za upravljanje ohranjenih habitatov in združb je potrebno posebno varstvo in nadzor. Kmetje pa, ki tukaj že dolgo živijo, tega res ne znajo. Kaj naj rečem? Spet še več birokracije, ki bo visela na delu produktivnega človeka.

Posebno skrb moramo nameniti tem vprašanjem kmetje, prav tako pa vsi ostali, ki ne živijo neposredno od kmetijstava, a so kljub temu v precejšnji soodvisnosti z njim.

Vprašajmo se, kdo je pomembnejši, zdravnik ali kmet?! Z ekološko zdravo hrano bomo manj bolni. Zdravljenje je drago. Hrana pridelana brez pesticidov z veliko ročnega dela pa tudi.

Tako, sklenil sem pot od drvarnice, preko piva, eko hrane do zdravnika.

Pa na zdravje!

Foto: Cris DeRaud, SXC

Značke: , ,

Komentarji (7) na: “Delo – kruh”

  1. Aleš Čerin
    Aug 26, 2009

    Zanimivo razmišljanje. Nikoli nisem pomislil, da kmetje dobijo samo 20 centov za liter mleka. Zakaj pa mleko stane v trgovinah okoli 90 centov?

    Ja, delo na gorski kmetiji je izjemno naporno, kar sem letos pri vas izkusil tudi sam. Ne vem sicer natančno koliko vas (gorske kmetije) podpira država, vendar vi nikakor ne morete konkurirati kmetijam v ravnini. Sam veliko hodim na Poljsko in skoraj cela Poljska je eno samo ravno polje, kjer se vse lahko obdela z ogromnimi traktorji. Podobne je verjetno z Madžarsko, Ukrajino in drugimi ravnimi državami.

    Se strinjam okoli pomena poseljenosti hribovitega podeželja, ki pa mora tudi pokazati iniciativo za odkrivanje še drugih možnost preživetja kot pa je samo kmetijstvo. Nimam kakšne “super ideje”, se pa splača skupaj iskati.


  2. Valentina
    Aug 27, 2009

    Klemen, lepo si to spisal. Predvsem življenjsko. Delo v hribovitem svetu je definitivno premalo cenjeno (kar zdaj še posebej dobro vem, ko prihajam iz naše ravnine v vaše hribe); kakor tudi nasploh delo kmeta. Da o cenah mleka in ostalih proizvodov, ki jih pridelamo na kmetiji, sploh ne govorim. Ne vem pa, kaj lahko nas nekaj naredi proti tistim drugim, ki jih je dosti več, pa še njihova beseda je dosti težja od naše…

    Lepo pozdravljeni na Matkovo,
    Valentina


  3. Aleš Čerin
    Aug 27, 2009

    Valentina, se strinjam s tvojim zapisom. Vendar kdo smo(ste) mi in kdo pravzaprav “oni drugi”, ki jih je domnevno več in imajo “težjo besedo”?

    Sam pravim, da stvari niso ravno črno-bele in da je tudi na strani nas (pravzaprav sem sam mestna srajca z velikimi simpatijami do gorskih kmetij) treba kaj postoriti: predvsem v smeri promocije zdrave hrane, povezovanja, graditve blagovnih znamk, … in gotovo bi se še kaj našlo.

    Lepe dneve.


  4. Valentina
    Aug 27, 2009

    Mi (pa saj ne nujno samo kmetje, tudi simpatizerji, kot si sam) proti onim, ki sedijo v okrogli sobi sredi ljubljane. Pa ne številčno več, ampak več je takih, ki se bodo oglasili tam, kot takih, ki se bodo tu. Ne trdim pa, da so stvari črno-bele.


  5. Aleš Čerin
    Aug 27, 2009

    @Valentina: Ja, ja saj sva na istem bregu reke.


  6. Polona
    Sep 14, 2009

    Z napisanim se popolnoma strinjam in te kar občudujem, da znaš svoje misli tako zanimivo in hkrati razumljivo — veliko je simpatičnih, konkretnih primerov — izraziti.

    Bi kar malo pokomentirala to sporočilo, pa kar ne vem, če se bom znala biti razumljiva in jedrnata.

    Veš, meni se zdi, da je naši državni upravi v interesu, da pridne, delavne ljudi toliko “zmatra”, da so preutrujeni za kakšen večji upor. Po svoje si želijo, da je v državi vse več psihično bolnih in utrujenih ljudi (odvisnikov od alkohola in mamil — zato so ta tudi relativno poceni in lahko dostopna), saj je kar nekaj državnih služb, ki sicer ne bi imela dela.
    Po drugi strani pa tujcev, sploh zahodnih Evropejcev, ne smejo zavračati, ker bi se sicer tudi naši eliti zaprla vrata Evrope.

    Zadnjič, ko sva se pogovarjala o pravičnejšem sistemu, si mi rekel, da je ta pač utopija. Jaz se kar težko sprijaznim s tem, vendar pa je po svoje, zaradi mirnejših živcev in psihičnega zdravja, že res bolje misliti tako in se ne preveč obremenjevati.

    Za preživetje vaše in vseh drugih gorskih kmetij pa se je vredno truditi. Vseeno pa v mejah nekega zdravega razuma. Ne samo na psihično, tudi in morda še bolj, je treba paziti tudi na fizično zdravje. Delo res krepi telo in duha, vendar pa nobeno pretiravanje ni zdravo.
    No, in zakaj se je treba truditi za preživetje gorskih kmetij, oaz zdravja v tem divjem in zastrupljenem svetu? — Zato, ker se je vredno truditi za naše zanamce, da bomo doto, ki smo jo dobili od prednikov lahko ponosno dali naprej. Kajti vse bolj vredna bo.
    Če pa gledamo še malo skozi oči ekonomije — jaz sicer nisem ravno strokovnjak na tem področju, ampak … se mi zdi, da bi se dalo vaše okolje — mir, zrak, vodo, hrano, gibanje — dobro tržiti. Poiskati je treba le luknje v zakonih, da bi bilo plačilo res ugodno za vas. Ali pa je tu še druga možnost … Živite pač čim manj povezano in obremenjeno z zunanjim svetom, in skrbite predvsem za svoje zdravje. To je gotovo večje bogastvo kot pa materialne dobrine.

    Pridno delajte, pazite nase in se skušajte lepo imeti! Kljub vsem tegobam, pa vseeno živite na svežem, čistem zraku, na svoji zemlji!


  7. Aleš Čerin
    Sep 14, 2009

    Polona, izjemno zanimiv komentar, četudi ne verjamem v “teorijo zarote države” proti pridnim ljudem.

    Lepe dneve.



Komentirajte

Misel

Pogosto želja po tistem, česar nimaš, ne dopušča, da bi se veselil tega, kar imaš. — Kitajski pregovor

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si