Kako je bil včasih na Matkovem? Zapisi našega dedija Joža

25. February 2010 Komentarji: 1

Naš star ati  Joža je v jeseni življenja zapisal nekaj utrinkov in spominov, ki jih je kot mlad pob doživel doma na Matkovem in Perkovem. Pisal je o ljudeh, delu, o življenju, ki je na en način drugačno od našega, pa vendar se del tega življenja dotika tudi nas – njegovih vnukov, pravnukov.

Star ati Joža je bil zanimiv mož. V rosnih letih je izgubil očeta. Tako so z brati in sestrami zelo hitro zgrabili za vsa dela, ki so čakala delovnih rok. Kot otrok je kmalu začel pasti koze, kar za otroka sedmih let tudi ni mačji kašelj. Znan mu je bil vsak kotiček in vsaka posebnost Matkove in Perkove posesti.

Obiskoval je kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko. Po spominu mislim, da je bil nekje ob morju v Franciji. Spomnim se fotografije na kateri je prvi v dolgi vrsti stal ded Jože in vlekel čoln. Ko je odšel na dopust, je dezertiral in šel v partizane. Po končani vojni se je poročil z našo babico Golerjevo Slavko. Skupaj z brati so obnovili med vojno požgano domačijo, z babico pa sta si ustvarila družino. Tukaj je nekaj vrstic teh zapisov, ki jih je zapisal naš ded.

“Filipa t.j. starega očeta se komaj spominjam, v spominu imam, da sem ga videl dvakrat, enkrat je šel od čebelnjaka proti hiši in je imel v rokah težko palico, ki je na koncu krivulje imela pasjo glavo in prednje noge. Drugič pa se ga spominjam, ko je ležal v hiši pri peči verjetno že zelo bolan, mogoče že na smrt bolan. Umrl je avgusta 1924. Kakor so pripovedovali, je bil ta Filip svojevrsten človek, bil je muhast in precej trmast. Tako so pripovedovali, da je ata blizu hiše popravljal kašto, ki je stala nad zidano kletjo. Kašto je popravil s tem, da je spodaj napravil še eno klet, zgoraj pa nad oboje novo skupno ostrešje, prostor nad kletjo smo imenovali gank.

Nad to novotarijo, torej kletjo in gankom se je stari oče zelo razjezil, tako da ni hotel hoditi mimo te kašče, ki so jo tedaj obenem s kletjo in gankom tudi predelali in jo spremenili v sobo, v kateri sta potem bila ata in mama z otroci. Stari oče ni hotel hoditi mimo na stranišče, ki je bilo pri drugi kašči naprej kakšnih 12 metrov. Rajši je hodil po drugi strani hiše naokrog po strmem bregu k eni jablani, ki je bila pri zemlji ravno prav kriva, da se je dalo udobno sesti nanjo in je opravljal svojo potrebo.

Kdaj je dal posestvo atu, tega ne vem. Vem pa, da je potem kot preužitkar še pasel ovce, koze in hodil okrog po Matkovem velikem posestvu. Stric Jakob mi je večkrat pokazal, češ to stezo so pa oče naredili, to bukev so pa oče zasušili ali to korito so oče naredili, ki je služilo za napajanje živine ali ovac. Baje, da so bili obuti stalno samo v lesene cokle – cokljače.

Cokle so bile iz lesenega podplata, spredaj zgoraj je bila cokla pokrita z usnjem, da se je obuvala kot natikači, zadaj pa je bil iz leskove vitre narejen »opetnik«, ki je služil zato, da cokla ni tako hitro zletela iz nog.

Take cokle so imele to prednost, da jih je raztogoten človek lahko kaj hitro sezul in jih zmetal za živino ali ovcami in potem capljal bos okrog, kar se je prav rado zgodilo dediju.”


Misel

Uspeh ni nikoli dokončen. — Churchill

Oblak značk


Skavti na Matkovem

Skavti smo kar redni gostje na Matkovem. Skoraj vsako leto pridemo na to visokogorsko kmetijo. Vedno smo toplo sprejeti. V mesto odidemo navdušeni z mislijo na prihodnje srečanje. V začetku julija v Matkovem kotu taborimo. Ali si je mogoče zamisliti kaj lepšega?

- Aleš Čerin

Translate Page

    Translate to:


Izdelava strani: www.edusatis.si