Preteklo nedeljo, 6.9.2009 smo se v Železni Kapli srečali sorodniki in prijatelji Golerjeve rodbine. Srečanje se je začelo s sveto mašo, nadeljevalo pa se je v gostilni Podobnik, kjer smo ob kosilu, prijetno poklepetali o tem in onem. Sorodstvo je raztegnjeno, domala po vsej Evropi tako, da vseh sorodnikov ni bilo. Domačija kjer so živeli Golerjevi predniki je opuščena, zidovje poslopij je še vidno. Po drugi svetovni vojni, nasledniki posestva niso obnovili. Dom je bil požgan med drugo svetovno vojno, kot večina solčavskih kmetij.
Zvone Berlot je ob tej priložnosti predstavil tudi rodovno drevo družine. Zbral je veliko podatkov o sorodstvu, tako, da ko pregleduješ rodovno deblo včasih začuden obstaneš – 9 rodov. Zvone je spravil v red in na papir podatke večih rodbin solčavskih sinov in hčera. Za to delo se mu lepo zahvaljujemo.
Solčava je bila do druge svetovne vojne zelo zaprt kraj, ljudje so se poročali večinoma v kraju, tako da smo si v Solčavi vsi v sorodu. Ena sama velika žlahta. V zadnjih desetletjih, pa se na Solčavsko priseljujejo tudi žene in možje od drugod, tako da bo ta solčavski fenomen – “problem” nekoliko manjši. Mogoče bi bilo kdaj zanimivo Solčevane vzeti pod drobnogled in jih sorodstveno genetsko primerjati z ostalimi vasmi. Solčavske kmetije, v večini primerov z istimi imeni obstajajo že od leta 1421. Imena so precej natančno zapisana v urbariju benediktinskega samostana v Gornjem gradu. (V.Vider, Solčava str. 78).
Matkova Jožica – Polanc nas je lepo pozdravila in nagovorila. Spomnila in opomnila nas je na izročilo Golerjevega očeta, ki ga je dal svojim otrokom. Rekel je nekako takole: “Otroci vedite: mi in naši očetje smo toliko premolili, da se bo blagoslov poznal še vašim otrokom. Nadaljujte in ne pozabite molitve. Kjer utihne molitev kmalu obstane in utihne tudi vse ostalo.”
Jožica nas je spomnila, da teh besed ne pozabimo in z njimi tudi živimo. Veliko sorodstva je v nemško govorečih deželah, precej tudi na Avstrijskem Koroškem. Tem družinam je še nekoliko težje. Nekateri lepo ohranjajo slovenski jezik, kljub pritiskom večine nad manjšino. Tokrat je bilo srečanje v Železni Kapli, drugič bo mogoče spet pri Svetem duhu pod Olševo, kamor so Golerjevi najpogosteje zahajali k maši.
Vseeno je bilo v Kapli lepo, celotno bogoslužje je bilo v slovenskem jeziku. Za trden dolgoročen obstoj družin je dediščina na katero nas je opomnila Jožica nepogrešljiva – seveda pa jo je potrebno živo uporabljati. V dobi multikulturnosti in divjega kapitalizma je še toliko bolj pomembno, da ohranjamo svojo kulturo in dediščino in s tem ne pozabimo kdo smo. Trenutno živimo v dobrih časih, izkušnje – moč molitve in potrpljenja pa nam lahko daje moč tudi za drugačne čase.
V soboto, 8. 8. 2009 smo se ponovno srečali prijatelji iz Kort, Jezerskega in Solčave - Logarske doline. Po lovskih stezah smo se odpravili iz Kort proti Košuti in nadaljevali proti planšariji v Dolgi njivi.
To je bilo tretje srečanje pevcev iz treh obmejnih dolin – Korte, Jezersko in Solčavsko. Prvo srečanje je bilo predlanskem, ko smo se odpravili na Triglav. Lansko leto smo se odpravili na najvišji vrh v Kamniško Savinjskih Alpah – Grintovec, kjer smo prepevali na Češki koči. Letos pa smo na planšariji v Dolgi njivi pod Košuto nastopili kvartet bratov Smrtnik iz Kort,
kvartet Jutro iz Jezerskega in citrar Klemen Matk. Zapel je tudi kvintet iz Lesc pod vodstvom g. Tozona.
Naša planinska druženja zaokrožimo s petjem slovenskih narodnih pesmi. Tako krepimo našo narodno zavest in povezujemo slovenski kulturni prostor. Vedno znova smo ponosni in srečni, da živimo na tako lepem koncu sveta, da imamo Slovenci tako lepe pesmi in tako dolgo tradicijo.
Pripovesti naših dedov, ki si jih pripovedujemo in se jih spominjajmo na naših poteh pa nas opominjajo, da moramo biti skrbni gospodarji, spoštovati našo dediščino, ljubezen do domovine in jezika pa vlivati mladim rodovom, ki bodo še naprej naseljevali te lepe gorske kraje.
Za gostoljubnost se zahvaljujemo gostiteljem pastirjem v bajti na Dolgi njivi (Jelendol, Tržič), ter vsem obiskovalcem, ki so s srcem prisluhnili popoldnevu, ki se je odvijal na planini tega dne.
Drugo leto pa nasvidenje na Solčavskem.
Klemen Matk
V času od 24.07.2009 do 2. 08. 2009 bo potekala tradicionalna turistična prireditev 17. Solčavski dnevi. Vabimo vas, da se nam pridružite pri spoznavanju Solčavskega, ki je letos prejelo naziv “Evropska destinacija odličnosti”.
V zanimivem, pestrem in raznolikem programu se bo našlo za vsakogar nekaj. Od kulturne dediščine, koncertov, razstav, športnih turnirjev, … do poleta z jadralnim padalom v tandemu. Najbolje, da si kar ogledate program in si poiščete prireditve, ki so najbolj zanimive za vas.
V petek, 24. junija ob 20 v cerkvi Marije Snežne nastopa tudi Klemen Matk.
Veseli bomo, če se nam pridružite in preživite del počitnic na naši turistični kmetiji in se udeležite zanimivih prireditev. Rezervirajte si termin.
Odrasli skavti bratovščine iz Štepanje vasi smo preživeli čudovit vikend na zimskem taboru. V pravih zimskih razmerah, na višini 1160 m na Matkóvem; visokogorski kmetiji nad znamenitim Matkóvim kotom v katerem je še bolj znamenit Matkóv škaf.
Že večkrat smo se odrasli skavti srečali z ljudmi s te kmetije, ki kljubujejo v teh čudovitih kraljestvih v sosedstvu visokih gora, osamljenih pašnikov in obsežnih gozdov. Pomagali smo jim spreminjati zaraščen gozd v pašnik. Tokrat smo prišli samo na zimski tabor. 15 odraslih in 4 otroci.
Kot vedno smo se zbrali v petek popoldne, vsi utrujeni od dolgega in napornega tedna. V nekaj urah prijetnega petkovega večernega druženja, s polno mero smeha in pesmi, s prijatelji s katerimi se srečujemo že 13. leto, je izpuhtela napetost delovnega tedna.
V sobotno jutro smo se odpravili v dolino (ne v hribe kot ponavadi). Spustili smo se namreč v dolino Matkóvega kota in se predali zimskim radostim. Utrujeni smo se vrnili nazaj na kmetijo in se pripravili na sveto mašo. Ta je povezala v živahno skupnost “mestne srajce” iz Ljubljane in ljudi z visokogorskih kmetij, ki so se nam pridružili. Sledil je kulturni program. Vsak od nas je nekaj pripravil (recitacije, otroško petje, citranje domačega sina Klemna Matka, …). Vesela pesem se je razlegala pozno v noč. Neverjetno kakšni talenti se skrivajo v nas… Otroci so omagali na krušni peči, mi odrasli pa smo kramljali čez polnoč.
V nedeljo smo se odpravili po zasneženih gozdnih poteh tja skoraj do avstrijske meje, starši z majhnimi otroci pa so gradili iglu, sneženega moža in se sankali. Pospravili smo hišo in se pozno popoldne odpravili proti domu.
Hvala družini Matk, da nas je lepo sprejela, hvala vsem okoliškim gospodarjem, gospodaricam in njihovim otrokom za druženje. Želim, da se življenje v teh odročnih “kraljestvih” ohrani, se razvija in nas bogati.
Ali ste že kdaj občutili skupnost, ali ste kdaj občutili sprejetost, ali ste že občutili povezanost, skavtskega duha, veselje do srečevanja z različnostmi ljudi, veselje do življenja in do Stvarstva? Jaz sem občutil vse to. Ta vikend na Matkóvem.