Panoramska cesta

Zelo privlačen je tudi ogled Solčavskega po panoramski cesti. Zaenkrat je to še  makedamska cesta z lepimi razgledi na solčavske doline,  kmetije ob njej z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Nakaj kmetij ob panoramski cesti se je povezalo v Društvo Panorama, ki v  kraju sodeluje pri različnih aktivnostih.

Kmalu na spodnji strani ceste opazite Macesnikovo kmetijo, ki pod velikimi strehami skriva pravo bogstvo solčavskega tehničnega znanja. Ko premagate klanec in za sabo pustite macesnikov plaz, se vam na Potočkih njivah odpre pogled na skupino kmetij pri Svetem duhu. ‘Proštija’ so včasih rekli ljudje  temu kraju pri Svetem duhu, ljudje  pa so se imenovali Proštuci. Pot vodi mimo TK Rogar, kmetije Plodr, do kmetije Strevčovih, kjer je na hribčku majhna cerkev Svetega duha. Od tam je lep razgled  na Olševo, Raduho, greben Strelovca ter  na celotno verigo solčavskih planin.

Opuščene kmetije

Cesta se vije naprej, smrekovi gozdovi pa skrivajo še nekaj obzidij ’cimprov’  kmetij, ki jih ljudje po drugi svetovni vojni niso postavili nazaj. Najprej se pogled odpre na Kolarjevih njivah, ki jih že zarašča grmovje, proti vzhodu  se vidijo slikovite peči nad sotesko Globovšeka. Znamenje na Golerjevemu hribru spominja na bivališča ljudi na Golerjevem. Malo naprej pod cesto lahko opazimo z grmovjem obraščeno zidovje. Jamlska kmetija je pogorela že pred vojno. Nad izvirom kisle vode pa je bila  kmetija na Krofičevem, z velikimi pašniki.

Razgledi ob panoramski cesti

Na Klemenčem slikovita narava pričara čudovit razgled, s ptičje perspektive  tudi Logarsko dolino,  na Pastirkovih njivah pa pogled na Matkov kot. Pot nas vodi mimo Ložečke kmetije, kjer imajo smučišče. Na Žibovčem so ob cesti  velika gospodarska poslopja s tajhtom, tj. zbiralnik vode za domačo hidro elektrarno. Nad Panoramsko cesto sta še dve kmetiji, na Šumečem, kjer dobite izdelke iz kamna in kmetija Covnik.

Pri križišču z glavno cesto proti mejnemu prehodu, se panoramska cesta konča. Pot pa lahko nadaljujete v Logarsko dolino ali proti gostišču Majerhold, ki je ob cesti proti mejnemu prehodu Pavličevo sedlo. Kmalu se z glavne ceste na levo odcepi makadamska cesta, ki pelje mimo kmetij na Perkovem, na Matkovem, pod Kočnam v Matkov Kot. Ko cesta pripelje do Vrlovčkega mlina zavije pot  tudi v Gradiše, kjer se lahko poskusite v streljanju z lokom. Ob toku Jezere, po slabem kilometru, se spet priključite cesti, ki vodi proti mejnemu prehodu v Železno Kaplo ali na Jezersko. Lahko pa pot nadaljujete ob potoku Jezera mimo Podrte peči  v Logarsko dolino.

Fotografije: Janez Medvešek

 Klemen Matk

Na podstrešjih samevajo orodja, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Stoletja  je leseno kolo poganjalo svet, mline, žage, slamoreznice, mlatilnice. Na Solčavskem so iznajdljivi predniki skrbno koristili vodno moč za pogon preproste, a nujne mehanizacije. Ostrešja naših poslopij so lesana. Stene so oplankane z lesenimi plankami. Neusmiljeno kljubujejo vetru, soncu, dežju in snegu.

Križ sameva pri bajti v Matkovem kotu. V ozadju se bleščijo v soncu: Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask, Hude  dane, Mrzla gora in Krnička gora. Pod smrekovim gozdom, v zavetju gora je stisnjena gruča poslopij. Veter je nov sneg spihal, s streh.

Stric moje mame Robanov Joža je takole zapisal v Preprostih zgodbah s solčavskih planin: Tole so mi pripovedovali naša mati: “V mojih mladih letih so bila vremena zelo huda. Zime so bile takrat zelo hude. Snega je dostikrat padlo toliko, da ljudje brez krpljev niso mogli nikamor. Nekoč je šel Lojz iz Solčave domov. Po Riflu gor je še nekako gazil, ko je prišel do njiv, pa ni mogel več naprej. Tedaj se je domislil, zlezel na plot in po vrhu plota srečno prišel do doma.”

Poslopja so bila grajena zelo močno, a kadar je zapadlo snega več metrov na debelo, so bili ljudje le v skrbeh, da bo kak grušt polomilo. Raz lesene strehe, s škodlami krite, sneg ne zdrkne rad. Če ga je bilo na strehi zelo na debelo so ga raz streho žagali. To so storili tako, da so na vsako stran strehe postavili dolgo lestev, po njih sta zlezla dva možaka na vrh strehe in z dolgo vrvjo žagala sneg tesno pri skodlah od slemena navzdol. Ko sta ga tako odžagala do kraj strehe, je zdrsnil na tla in poslopje je bilo razbremenjeno.

Foto: Klemen Matk

foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.

foto: J. Medvešek

V teh dneh je v Solčavskih planinah precej nevarno. Pred nekaj dnevi sta zaradi hoje po izpostavljenih snežiščih in plazu, ki se je sprožil,  življenje izgubila dva planinca v Raduhi.

Temperature so se nekoliko dvignile in zjužen sneg se plazi. Tudi kadar so temperature precej nižje lahko obstaja nevarnost plazov, saj  suh sneg, ki se ne sprime s podlago tudi rad zdrkne v dolino.

Mnogi mislijo, da je nevarna le hoja v visokogorje, vendar nas plaz lahko preseneti tudi v nižje ležečih  gozdovih. Kadar pritisne kakšno jugovno vreme domačini nikoli po nepotrebnem ne silimo na kraje, ki so nevarni glede plazov. Spomladi, ko se sneg tali in ko menimo, da je nevarnoast plazov mimo, moramo biti pozorni tudi na krušenje kamnov, ki zaradi delovanja zimske zmrzali letijo proti dolini.

O velikih količinah snega, ki pozimi pride v dolino pa se lahko (ampak šele spomladi, ne sedaj!) prepričate z obiskom Matkovega škafa. Posebno lep in zanimiv je Škaf konec maja ali v začeteku junija. Prav posebno velik pa letos najbrž ne bo, ker višje v planinah ni prav veliko snega. Kaj več si  o temi plazovi lahko preberete na www.Hribi.net.

V sobotnem jutru smo se po prijetni vožnji skozi Zgornje Savinjsko dolino, peljale mimo Logarske doline, po zasneženi  gorski cesti do kmetije Matkovih. Kmetija je obdana z mogočnimi gorami, med katerimi kraljuje Ojstrica.

Sprejem na Matkovem

Na domačiji sta nas najprej pričakala dva škotska ovčarja. Prijazna gospodinja Marija nas je sprejela z opojno dišečim, domačim, zeliščnim čajem. Povabila nas je v sobe, ki so lepo opremljene, obložene z lesom in dišijo po svežem perilu. Pevske vaje smo imele v jedilnici, ki je prav tako, kot ostali prostori, opremljena v  naravnem lesu, krasi pa jo velika, topla , kmečka peč, ki je marsikatero izmed nas  spomnila na otroške dni, ali pa na obisk pri dedku in babici. Marsikatero mestno dekle je lahko prvič ležalo na njej.

Pevske vaje

Dopoldanski del naših vaj se je hitro končal, ko so iz kuhinje zadišale dobrote, ki nam jih je za kosilo pripravil gospodinjin brat in  kuhar Peter. Vso hrano, ki jo na tej domačiji ponudijo gostom, pridelajo sami, zato je še bolj okusna. Pripravljena je po starih receptih.

Sprehod v okolici

Prijetno utrujene po domačem kosilu, smo se odpravile na sprehod v okolico, kjer smo uživale ob lepotah narave in si polnile pljuča s svežim zrakom.  Prijazni gospodar Janez nam je razkazal skrbno urejen hlev, poln goveje živine, drobnice in drugih živali. V staji ob hlevu imajo tudi konje in oslico s simpatičnim mladičem, katerega nagajivost smo lahko opazovale že med dopoldansko vajo skozi okno.

Družabni večer

Po popoldanski vaji , se nam je po okusni večerji, v jedilnici pridružila vsa družina. Družabni večer ob petju znanih, lepih in nekaterih, že skoraj pozabljenih, starih ljudskih pesmi, je popestril domači sin Klemen, ki nas je ubrano spremljal na citre. Še pozno v noč je v topli sobi nežno zvenela naša pesem ob zvokih citer,  ki so se s petjem pesmi, kot so Čez zelene trate, Čej so tiste stezice, Beli cvet,…neopazno spojile. Naletaval je sneg in ustvaril romantični zimski večer.

“Glasba” iz hleva

Zjutraj nas je prebudila nežna glasba iz hleva . Zanimivo je bilo opazovati  jutranji utrip na gorski kmetiji. Lakota je iz živali izzvala mukanje, blejanje in meketanje, toda le za kratek čas, saj sta gospodar in žena Marija skrbno in urno nasula krme in slišati je bilo le še kakšnega mladička, ki se je oglašal kot spremljava, ob nežni, pomirjujoči glasbi. Pred odhodom nam je gospodar ponudil svoje ovčje kožice, savinjski želodec in okusen sir. Po kosilu smo se, polne bogatih vtisov, ki bodo ostali v naših srcih, vračale v Celje.

O, spomini …

Kadar naša zborovodkinja, ga. Vida Bukovac želi, da pesmi med vajo zapojemo še posebej čustveno in doživeto, nas spomni na naše prepevanje na Matkovem. In verjemite mi, prav vedno ji čarobno uspe.

Če vas kdaj pot pelje po Logarski dolini in si želite obnoviti življenjsko energijo, ali pa se odpočiti od mestnega vrveža, zavijte na Matkov kot. Hvaležni mi boste, ko spoznate ta KOT, ki še zdaleč ni le  navaden kotiček, ampak je vreden besede “veličasten”, med vsemi temi gorami.

Za ženski pevski zbor Ljubečna zapisala: Vesna Filipovič

Foto: Matjaž Maležič

Kje je Matkov kot?

Matkov kot – majhna dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo. Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena.

Prva “cesta” na Solčavsko pa je vodila ravno v Matkov Kot. To je bila cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1860 in je vodila iz Železne kaple čez Pavličevo sedlo, mimo Puše, Perkove in Matkove kmetije v samo osrčje doline Matkovega kota. Zgrajena je bila za vožnjo lesa in oglja, ki je bil takrat pomemben energijski vir za fužine in kovačnice. Ta pot je ponekod še danes dobro vidna.

Matkov kot lahko tako obiščete tudi iz Logarske doline. Sledite cesti ob Jezeri in se mimo odcepa za kmetijo Gradišnik, še kak kilometer peljete, parkirate avto in se peš odpravite v Kot in Škaf.

Če pa pot z vozilom nadaljujete mimo Kočnarja, na Matkovo in Perkovo, se odprejo lepi razgledi na Savinjske Alpe. Priključite se lahko na panoramsko cesto in nadaljujete proti Svetemu Duhu, ali pa se odpravite čez vrh v Železno Kaplo ali pa na Jezersko.

Kako je dolina nastala in legenda o jezeru?

Dolina je ledeniškega nastanka. Nekaj stoletij nazaj naj bi bilo – tako pravi legenda – v Matkovem kotu tudi ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.

Včasih se je na solčavskih kmetijah veliko oralo in sejalo žita. Pravili so, da se je na gradiških njivah (Gradišnikova kmetija) videlo do kje je segala gladina jezera, ko so zorali  in pripravili zemljo za novo setev.

Okvir gora

Okvir dolini daje greben, ki se začne z Vrlovcem se po nekaj manjših robeh dvigne na poraščen Veliki vrh, Savinjek , Matkovo okno, Hudi prask, Hude dane, Latvico in se zaključi na Mrzli gori. Ta greben ločuje Logarsko dolino in Matkov kot.

Drugo stranica kota pa se nadaljuje od Mrzle gore po avstrijski meji mimo Krničke gore, Krnice, Matkove kope, Jovšuca, Matkovega Grintovca, Jerebičja, Gladkega vrha in Pavličevih sten.

Kamenine

V Matkovem kotu imamo še eno mejo: to je meja med apnenčastim bolj kamnitim – suhim (manj voda – voda gre kar v tla) delom Kamniško-Savinjskih Alp in silikatnim površjem, kjer je površje precej bolj mokrotno z več površinske vode.

Ob koncu doline najdemo tudi kamenino vulkanskega izvora, ki je posebne sestave in barve. Kamenina je obarvana kot jetra in je posebnost tega dela Alp.

Dno doline je večinoma precej ozko, dolina se odpre šele naprej od izvira Jezere. Dno doline tudi ni poseljeno s kmetijami, ker so tla v dolini plitva, prodnata in za pridelavo žita včasih niso bila primerna. Tudi prostor za bivanje je bil človeku višje, zaradi več sonca, bolj prijazen.

Kmetije

V osrednjem delu doline so štiri kmetije: v Gradišu, pod Kočnam, na Perkovem in na Matkovem. Kmetije so dvignjene iz dna doline, obdane z velikimi “njivami”. Vse te kmetije gospodarijo z gozdovi, živinorejo in še s kako dopolnilno dejavnostjo (žagarstvo, turizem).

Gozdovi

Gozdovi so zelo različni. Kjer je na razpolago dovolj hranil, kjer lege niso tako strme, je rastišče smrekovega gozda. Po dolini, kjer so tla plitvejša in ob ob robu rečnega dna, so tudi bukovi sestoji. V senčnih vlažnih legah najdemo hoje (jelka). Macesen srečujemo od začetka doline pa do najvišjih vrhov.

Macesen je v Matkovem kotu posebno trdoživ. Njegovo zrelost mora čakati več generacij gospodarjev. Macesnove strehe še vedno lahko občudujete na naših kmetijah. Če je les za streho skrbno izbran, lahko streha z dobrim vzdrževanjem zdrži od 50 do 70 let.

Tudi ostalo rastje je v Matkovem kotu zelo pestro in zanimivo. Tu najdemo rastišča Lepega čeveljca in še mnogo drugih.

Markirana pot do Matkovega škafa in na Mrzlo goro

Foto: Matjaž Maležič

Markirana pot po dolini vodi do naravne znamenitosti Matkov škaf. To je poseben naravni pojav, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa. Škaf ima na pogled tudi obroče, različne plasti snega so različno obarvane in dajejo značilen videz.

Markirana pot vodi mimo Škafa tudi naprej na Mrzlo goro in na drugi strani mimo Savinjskega sedla na Okrešelj. Markacije so že nekoliko obledele, zato je potrebno precej pazljivosti, da poti ne zgrešimo. Je pa ta pot primerna za izkušene in primerno opremljene planince.

Ohranimo!

Matkov kot je zagotovo najbolj divja in najbolje ohranjena dolina na Solčavskem in ena najbolj divjih tudi v Sloveniji. Želimo, da tak tudi ostane. Tu pa prosimo sa sodelovanje vas dragi bralci in obiskovalci:

• smeti odnesite s seboj domov,
• ne trgajte rastlin in ne poškodujte drevja,
• avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
• po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.

Klemen Matk

Oddaja je zaradi izjemno lepih posnetkov narave, nastopa otrok in odraslih v naši značilni govorici, predstavitvi naših turističnih znamenitosti, … vredna ogleda.

V njej “nastopa” tudi “Matkova domačija” in prav mi bomo gostili dve osebi (nočitev z zajtrkom), ki bosta pravilno odgovorili na nagradno vprašanje. Pravilno odgovorite na vprašanje: “Katera je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji?“  Morda se vidimo prav z vami. Odgovor pošljite na e-naslov: nalepse@rtvslo.si
NAMIG: Nismo mi, četudi se ji z našimi 1165 m kar precej približamo.

Oglejte si lep film o Solčavskem (dolg 28 minut). Mi nastopamo v 21. minuti – da nas lažje najdete

Dobrodošli na Solčavskem.

Dvajset odraslih in otrok je spoznavalo okolico na skavtski način: preprosto druženje, v naravi, ne da bi pustili kakršnekoli ostanke. Več fotografij z njihovega tabora.

Med skavti pa je tudi odlični fotograf in velik poznavalec gorskega cvetja Matjaž Maležič, ki je v Matkovem kotu fotografsko botaniziral (botaniziranje = zbiranje rastlin v znanstvene namene) in našel veliko gorskega cvetja, ki ga navadni zemljani sploh ne poznamo.

Matjaž je fotografije objavil, jih opremil z slovenskimi in latinskimi imeni. Tako, da se lahko testirate, koliko vi poznate planinsko cvetje. Poglejte si fotografije cvetja.

Še opozorilo: Cvetja ni dovoljeno trgati, ker je večinoma zaščiteno.

Seveda pa lahko “nabrusite” objektive vaših fotoaparatov, se poskusite v fotografskem botaniziranju in nam pošljete vaše fotografije. Najbolj veseli bomo, če najdete kakšno rožo, ki je budnemu očesu Matjaža ušla .

Matkov kot je večinoma iz triasnih karbonatov, le na severu so razkrite mladopaleozojske neprepustne kamnine. Tu so štiri samotne kmetije, katerih krčevine obdajajo smrekovi gozdovi. Najvišje je Perkova kmetija na nadmorski višini 1230 m. Matkov kot je precej zaprt in odročen. Vanj pelje iz Logarske doline gozdna cesta, ki povezuje tudi kmetije. Na začetku doline se odcepi od ceste, ki se vzpenja na nekdanji mejni prehod Pavličev vrh (1339m) v Karavankah. Dolina se razširi le v zgornjem delu. Dno Matkovega kota je tu zapolnjeno s hudourniškim prodom in morenami. Sredi doline izvira potok Jezera, ki je nižje od izvira dolino poglobil in utesnil, ob vstopu v Logarsko dolino pa v apnencih naredil slikovito sotesko Lamotje. V pleistocenu je dolino zapolnjeval ledenik, ki je segal do Logarske doline in s združil s tamkajšnjim ledenikom.

Nad zatrepom Matkovega kota je pod ostenjem Hudega praska (1500m) naravni spomenik snežišče Škaf. Nanj pada po žlebu v steni Hudega praska voda, ki je izdolbla široko in nad 50 m globoko luknjo. Do Škafa vodi planinska pot.

Vir: Wikipedija

Že večkrat smo se odrasli skavti srečali z ljudmi s te kmetije, ki kljubujejo v teh čudovitih kraljestvih v sosedstvu visokih gora, osamljenih pašnikov in obsežnih gozdov. Pomagali smo jim spreminjati zaraščen gozd v pašnik. Tokrat smo prišli samo na zimski tabor. 15 odraslih in 4 otroci.

Kot vedno smo se zbrali v petek popoldne, vsi utrujeni od dolgega in napornega tedna. V nekaj urah prijetnega petkovega večernega druženja, s polno mero smeha in pesmi, s prijatelji s katerimi se srečujemo že 13. leto, je izpuhtela napetost delovnega tedna.

V sobotno jutro smo se odpravili v dolino (ne v hribe kot ponavadi). Spustili smo se namreč v dolino Matkóvega kota in se predali zimskim radostim. Utrujeni smo se vrnili nazaj na kmetijo in se pripravili na sveto mašo. Ta je povezala v živahno skupnost “mestne srajce” iz Ljubljane in ljudi z visokogorskih kmetij, ki so se nam pridružili. Sledil je kulturni program. Vsak od nas je nekaj pripravil (recitacije, otroško petje, citranje domačega sina Klemna Matka, …). Vesela pesem se je razlegala pozno v noč. Neverjetno kakšni talenti se skrivajo v nas… Otroci so omagali na krušni peči, mi odrasli pa smo kramljali čez polnoč.

V nedeljo smo se odpravili po zasneženih gozdnih poteh tja skoraj do avstrijske meje, starši z majhnimi otroci pa so gradili iglu, sneženega moža in se sankali. Pospravili smo hišo in se pozno popoldne odpravili proti domu.

Hvala družini Matk, da nas je lepo sprejela, hvala vsem okoliškim gospodarjem, gospodaricam in njihovim otrokom za druženje. Želim, da se življenje v teh odročnih “kraljestvih” ohrani, se razvija in nas bogati.

Ali ste že kdaj občutili skupnost, ali ste kdaj občutili sprejetost, ali ste že občutili povezanost, skavtskega duha, veselje do srečevanja z različnostmi ljudi, veselje do življenja in do Stvarstva? Jaz sem občutil vse to. Ta vikend na Matkóvem.