Panoramska cesta

Zelo privlačen je tudi ogled Solčavskega po panoramski cesti. Zaenkrat je to še  makedamska cesta z lepimi razgledi na solčavske doline,  kmetije ob njej z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Nakaj kmetij ob panoramski cesti se je povezalo v Društvo Panorama, ki v  kraju sodeluje pri različnih aktivnostih.

Kmalu na spodnji strani ceste opazite Macesnikovo kmetijo, ki pod velikimi strehami skriva pravo bogstvo solčavskega tehničnega znanja. Ko premagate klanec in za sabo pustite macesnikov plaz, se vam na Potočkih njivah odpre pogled na skupino kmetij pri Svetem duhu. ‘Proštija’ so včasih rekli ljudje  temu kraju pri Svetem duhu, ljudje  pa so se imenovali Proštuci. Pot vodi mimo TK Rogar, kmetije Plodr, do kmetije Strevčovih, kjer je na hribčku majhna cerkev Svetega duha. Od tam je lep razgled  na Olševo, Raduho, greben Strelovca ter  na celotno verigo solčavskih planin.

Opuščene kmetije

Cesta se vije naprej, smrekovi gozdovi pa skrivajo še nekaj obzidij ’cimprov’  kmetij, ki jih ljudje po drugi svetovni vojni niso postavili nazaj. Najprej se pogled odpre na Kolarjevih njivah, ki jih že zarašča grmovje, proti vzhodu  se vidijo slikovite peči nad sotesko Globovšeka. Znamenje na Golerjevemu hribru spominja na bivališča ljudi na Golerjevem. Malo naprej pod cesto lahko opazimo z grmovjem obraščeno zidovje. Jamlska kmetija je pogorela že pred vojno. Nad izvirom kisle vode pa je bila  kmetija na Krofičevem, z velikimi pašniki.

Razgledi ob panoramski cesti

Na Klemenčem slikovita narava pričara čudovit razgled, s ptičje perspektive  tudi Logarsko dolino,  na Pastirkovih njivah pa pogled na Matkov kot. Pot nas vodi mimo Ložečke kmetije, kjer imajo smučišče. Na Žibovčem so ob cesti  velika gospodarska poslopja s tajhtom, tj. zbiralnik vode za domačo hidro elektrarno. Nad Panoramsko cesto sta še dve kmetiji, na Šumečem, kjer dobite izdelke iz kamna in kmetija Covnik.

Pri križišču z glavno cesto proti mejnemu prehodu, se panoramska cesta konča. Pot pa lahko nadaljujete v Logarsko dolino ali proti gostišču Majerhold, ki je ob cesti proti mejnemu prehodu Pavličevo sedlo. Kmalu se z glavne ceste na levo odcepi makadamska cesta, ki pelje mimo kmetij na Perkovem, na Matkovem, pod Kočnam v Matkov Kot. Ko cesta pripelje do Vrlovčkega mlina zavije pot  tudi v Gradiše, kjer se lahko poskusite v streljanju z lokom. Ob toku Jezere, po slabem kilometru, se spet priključite cesti, ki vodi proti mejnemu prehodu v Železno Kaplo ali na Jezersko. Lahko pa pot nadaljujete ob potoku Jezera mimo Podrte peči  v Logarsko dolino.

Fotografije: Janez Medvešek

 Klemen Matk

Foto: Matjaž Maležič

Kje je Matkov kot?

Matkov kot – majhna dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo. Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena.

Prva “cesta” na Solčavsko pa je vodila ravno v Matkov Kot. To je bila cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1860 in je vodila iz Železne kaple čez Pavličevo sedlo, mimo Puše, Perkove in Matkove kmetije v samo osrčje doline Matkovega kota. Zgrajena je bila za vožnjo lesa in oglja, ki je bil takrat pomemben energijski vir za fužine in kovačnice. Ta pot je ponekod še danes dobro vidna.

Matkov kot lahko tako obiščete tudi iz Logarske doline. Sledite cesti ob Jezeri in se mimo odcepa za kmetijo Gradišnik, še kak kilometer peljete, parkirate avto in se peš odpravite v Kot in Škaf.

Če pa pot z vozilom nadaljujete mimo Kočnarja, na Matkovo in Perkovo, se odprejo lepi razgledi na Savinjske Alpe. Priključite se lahko na panoramsko cesto in nadaljujete proti Svetemu Duhu, ali pa se odpravite čez vrh v Železno Kaplo ali pa na Jezersko.

Kako je dolina nastala in legenda o jezeru?

Dolina je ledeniškega nastanka. Nekaj stoletij nazaj naj bi bilo – tako pravi legenda – v Matkovem kotu tudi ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.

Včasih se je na solčavskih kmetijah veliko oralo in sejalo žita. Pravili so, da se je na gradiških njivah (Gradišnikova kmetija) videlo do kje je segala gladina jezera, ko so zorali  in pripravili zemljo za novo setev.

Okvir gora

Okvir dolini daje greben, ki se začne z Vrlovcem se po nekaj manjših robeh dvigne na poraščen Veliki vrh, Savinjek , Matkovo okno, Hudi prask, Hude dane, Latvico in se zaključi na Mrzli gori. Ta greben ločuje Logarsko dolino in Matkov kot.

Drugo stranica kota pa se nadaljuje od Mrzle gore po avstrijski meji mimo Krničke gore, Krnice, Matkove kope, Jovšuca, Matkovega Grintovca, Jerebičja, Gladkega vrha in Pavličevih sten.

Kamenine

V Matkovem kotu imamo še eno mejo: to je meja med apnenčastim bolj kamnitim – suhim (manj voda – voda gre kar v tla) delom Kamniško-Savinjskih Alp in silikatnim površjem, kjer je površje precej bolj mokrotno z več površinske vode.

Ob koncu doline najdemo tudi kamenino vulkanskega izvora, ki je posebne sestave in barve. Kamenina je obarvana kot jetra in je posebnost tega dela Alp.

Dno doline je večinoma precej ozko, dolina se odpre šele naprej od izvira Jezere. Dno doline tudi ni poseljeno s kmetijami, ker so tla v dolini plitva, prodnata in za pridelavo žita včasih niso bila primerna. Tudi prostor za bivanje je bil človeku višje, zaradi več sonca, bolj prijazen.

Kmetije

V osrednjem delu doline so štiri kmetije: v Gradišu, pod Kočnam, na Perkovem in na Matkovem. Kmetije so dvignjene iz dna doline, obdane z velikimi “njivami”. Vse te kmetije gospodarijo z gozdovi, živinorejo in še s kako dopolnilno dejavnostjo (žagarstvo, turizem).

Gozdovi

Gozdovi so zelo različni. Kjer je na razpolago dovolj hranil, kjer lege niso tako strme, je rastišče smrekovega gozda. Po dolini, kjer so tla plitvejša in ob ob robu rečnega dna, so tudi bukovi sestoji. V senčnih vlažnih legah najdemo hoje (jelka). Macesen srečujemo od začetka doline pa do najvišjih vrhov.

Macesen je v Matkovem kotu posebno trdoživ. Njegovo zrelost mora čakati več generacij gospodarjev. Macesnove strehe še vedno lahko občudujete na naših kmetijah. Če je les za streho skrbno izbran, lahko streha z dobrim vzdrževanjem zdrži od 50 do 70 let.

Tudi ostalo rastje je v Matkovem kotu zelo pestro in zanimivo. Tu najdemo rastišča Lepega čeveljca in še mnogo drugih.

Markirana pot do Matkovega škafa in na Mrzlo goro

Foto: Matjaž Maležič

Markirana pot po dolini vodi do naravne znamenitosti Matkov škaf. To je poseben naravni pojav, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa. Škaf ima na pogled tudi obroče, različne plasti snega so različno obarvane in dajejo značilen videz.

Markirana pot vodi mimo Škafa tudi naprej na Mrzlo goro in na drugi strani mimo Savinjskega sedla na Okrešelj. Markacije so že nekoliko obledele, zato je potrebno precej pazljivosti, da poti ne zgrešimo. Je pa ta pot primerna za izkušene in primerno opremljene planince.

Ohranimo!

Matkov kot je zagotovo najbolj divja in najbolje ohranjena dolina na Solčavskem in ena najbolj divjih tudi v Sloveniji. Želimo, da tak tudi ostane. Tu pa prosimo sa sodelovanje vas dragi bralci in obiskovalci:

• smeti odnesite s seboj domov,
• ne trgajte rastlin in ne poškodujte drevja,
• avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
• po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.

Klemen Matk