Panoramska cesta

Zelo privlačen je tudi ogled Solčavskega po panoramski cesti. Zaenkrat je to še  makedamska cesta z lepimi razgledi na solčavske doline,  kmetije ob njej z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Nakaj kmetij ob panoramski cesti se je povezalo v Društvo Panorama, ki v  kraju sodeluje pri različnih aktivnostih.

Kmalu na spodnji strani ceste opazite Macesnikovo kmetijo, ki pod velikimi strehami skriva pravo bogstvo solčavskega tehničnega znanja. Ko premagate klanec in za sabo pustite macesnikov plaz, se vam na Potočkih njivah odpre pogled na skupino kmetij pri Svetem duhu. ‘Proštija’ so včasih rekli ljudje  temu kraju pri Svetem duhu, ljudje  pa so se imenovali Proštuci. Pot vodi mimo TK Rogar, kmetije Plodr, do kmetije Strevčovih, kjer je na hribčku majhna cerkev Svetega duha. Od tam je lep razgled  na Olševo, Raduho, greben Strelovca ter  na celotno verigo solčavskih planin.

Opuščene kmetije

Cesta se vije naprej, smrekovi gozdovi pa skrivajo še nekaj obzidij ’cimprov’  kmetij, ki jih ljudje po drugi svetovni vojni niso postavili nazaj. Najprej se pogled odpre na Kolarjevih njivah, ki jih že zarašča grmovje, proti vzhodu  se vidijo slikovite peči nad sotesko Globovšeka. Znamenje na Golerjevemu hribru spominja na bivališča ljudi na Golerjevem. Malo naprej pod cesto lahko opazimo z grmovjem obraščeno zidovje. Jamlska kmetija je pogorela že pred vojno. Nad izvirom kisle vode pa je bila  kmetija na Krofičevem, z velikimi pašniki.

Razgledi ob panoramski cesti

Na Klemenčem slikovita narava pričara čudovit razgled, s ptičje perspektive  tudi Logarsko dolino,  na Pastirkovih njivah pa pogled na Matkov kot. Pot nas vodi mimo Ložečke kmetije, kjer imajo smučišče. Na Žibovčem so ob cesti  velika gospodarska poslopja s tajhtom, tj. zbiralnik vode za domačo hidro elektrarno. Nad Panoramsko cesto sta še dve kmetiji, na Šumečem, kjer dobite izdelke iz kamna in kmetija Covnik.

Pri križišču z glavno cesto proti mejnemu prehodu, se panoramska cesta konča. Pot pa lahko nadaljujete v Logarsko dolino ali proti gostišču Majerhold, ki je ob cesti proti mejnemu prehodu Pavličevo sedlo. Kmalu se z glavne ceste na levo odcepi makadamska cesta, ki pelje mimo kmetij na Perkovem, na Matkovem, pod Kočnam v Matkov Kot. Ko cesta pripelje do Vrlovčkega mlina zavije pot  tudi v Gradiše, kjer se lahko poskusite v streljanju z lokom. Ob toku Jezere, po slabem kilometru, se spet priključite cesti, ki vodi proti mejnemu prehodu v Železno Kaplo ali na Jezersko. Lahko pa pot nadaljujete ob potoku Jezera mimo Podrte peči  v Logarsko dolino.

Fotografije: Janez Medvešek

 Klemen Matk

Na podstrešjih samevajo orodja, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Stoletja  je leseno kolo poganjalo svet, mline, žage, slamoreznice, mlatilnice. Na Solčavskem so iznajdljivi predniki skrbno koristili vodno moč za pogon preproste, a nujne mehanizacije. Ostrešja naših poslopij so lesana. Stene so oplankane z lesenimi plankami. Neusmiljeno kljubujejo vetru, soncu, dežju in snegu.

Križ sameva pri bajti v Matkovem kotu. V ozadju se bleščijo v soncu: Savinjek, Matkovo okno, Hudi prask, Hude  dane, Mrzla gora in Krnička gora. Pod smrekovim gozdom, v zavetju gora je stisnjena gruča poslopij. Veter je nov sneg spihal, s streh.

Stric moje mame Robanov Joža je takole zapisal v Preprostih zgodbah s solčavskih planin: Tole so mi pripovedovali naša mati: “V mojih mladih letih so bila vremena zelo huda. Zime so bile takrat zelo hude. Snega je dostikrat padlo toliko, da ljudje brez krpljev niso mogli nikamor. Nekoč je šel Lojz iz Solčave domov. Po Riflu gor je še nekako gazil, ko je prišel do njiv, pa ni mogel več naprej. Tedaj se je domislil, zlezel na plot in po vrhu plota srečno prišel do doma.”

Poslopja so bila grajena zelo močno, a kadar je zapadlo snega več metrov na debelo, so bili ljudje le v skrbeh, da bo kak grušt polomilo. Raz lesene strehe, s škodlami krite, sneg ne zdrkne rad. Če ga je bilo na strehi zelo na debelo so ga raz streho žagali. To so storili tako, da so na vsako stran strehe postavili dolgo lestev, po njih sta zlezla dva možaka na vrh strehe in z dolgo vrvjo žagala sneg tesno pri skodlah od slemena navzdol. Ko sta ga tako odžagala do kraj strehe, je zdrsnil na tla in poslopje je bilo razbremenjeno.

Foto: Klemen Matk

foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.