foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.

Foto: Matjaž Maležič

Kje je Matkov kot?

Matkov kot – majhna dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo. Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena.

Prva “cesta” na Solčavsko pa je vodila ravno v Matkov Kot. To je bila cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1860 in je vodila iz Železne kaple čez Pavličevo sedlo, mimo Puše, Perkove in Matkove kmetije v samo osrčje doline Matkovega kota. Zgrajena je bila za vožnjo lesa in oglja, ki je bil takrat pomemben energijski vir za fužine in kovačnice. Ta pot je ponekod še danes dobro vidna.

Matkov kot lahko tako obiščete tudi iz Logarske doline. Sledite cesti ob Jezeri in se mimo odcepa za kmetijo Gradišnik, še kak kilometer peljete, parkirate avto in se peš odpravite v Kot in Škaf.

Če pa pot z vozilom nadaljujete mimo Kočnarja, na Matkovo in Perkovo, se odprejo lepi razgledi na Savinjske Alpe. Priključite se lahko na panoramsko cesto in nadaljujete proti Svetemu Duhu, ali pa se odpravite čez vrh v Železno Kaplo ali pa na Jezersko.

Kako je dolina nastala in legenda o jezeru?

Dolina je ledeniškega nastanka. Nekaj stoletij nazaj naj bi bilo – tako pravi legenda – v Matkovem kotu tudi ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.

Včasih se je na solčavskih kmetijah veliko oralo in sejalo žita. Pravili so, da se je na gradiških njivah (Gradišnikova kmetija) videlo do kje je segala gladina jezera, ko so zorali  in pripravili zemljo za novo setev.

Okvir gora

Okvir dolini daje greben, ki se začne z Vrlovcem se po nekaj manjših robeh dvigne na poraščen Veliki vrh, Savinjek , Matkovo okno, Hudi prask, Hude dane, Latvico in se zaključi na Mrzli gori. Ta greben ločuje Logarsko dolino in Matkov kot.

Drugo stranica kota pa se nadaljuje od Mrzle gore po avstrijski meji mimo Krničke gore, Krnice, Matkove kope, Jovšuca, Matkovega Grintovca, Jerebičja, Gladkega vrha in Pavličevih sten.

Kamenine

V Matkovem kotu imamo še eno mejo: to je meja med apnenčastim bolj kamnitim – suhim (manj voda – voda gre kar v tla) delom Kamniško-Savinjskih Alp in silikatnim površjem, kjer je površje precej bolj mokrotno z več površinske vode.

Ob koncu doline najdemo tudi kamenino vulkanskega izvora, ki je posebne sestave in barve. Kamenina je obarvana kot jetra in je posebnost tega dela Alp.

Dno doline je večinoma precej ozko, dolina se odpre šele naprej od izvira Jezere. Dno doline tudi ni poseljeno s kmetijami, ker so tla v dolini plitva, prodnata in za pridelavo žita včasih niso bila primerna. Tudi prostor za bivanje je bil človeku višje, zaradi več sonca, bolj prijazen.

Kmetije

V osrednjem delu doline so štiri kmetije: v Gradišu, pod Kočnam, na Perkovem in na Matkovem. Kmetije so dvignjene iz dna doline, obdane z velikimi “njivami”. Vse te kmetije gospodarijo z gozdovi, živinorejo in še s kako dopolnilno dejavnostjo (žagarstvo, turizem).

Gozdovi

Gozdovi so zelo različni. Kjer je na razpolago dovolj hranil, kjer lege niso tako strme, je rastišče smrekovega gozda. Po dolini, kjer so tla plitvejša in ob ob robu rečnega dna, so tudi bukovi sestoji. V senčnih vlažnih legah najdemo hoje (jelka). Macesen srečujemo od začetka doline pa do najvišjih vrhov.

Macesen je v Matkovem kotu posebno trdoživ. Njegovo zrelost mora čakati več generacij gospodarjev. Macesnove strehe še vedno lahko občudujete na naših kmetijah. Če je les za streho skrbno izbran, lahko streha z dobrim vzdrževanjem zdrži od 50 do 70 let.

Tudi ostalo rastje je v Matkovem kotu zelo pestro in zanimivo. Tu najdemo rastišča Lepega čeveljca in še mnogo drugih.

Markirana pot do Matkovega škafa in na Mrzlo goro

Foto: Matjaž Maležič

Markirana pot po dolini vodi do naravne znamenitosti Matkov škaf. To je poseben naravni pojav, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa. Škaf ima na pogled tudi obroče, različne plasti snega so različno obarvane in dajejo značilen videz.

Markirana pot vodi mimo Škafa tudi naprej na Mrzlo goro in na drugi strani mimo Savinjskega sedla na Okrešelj. Markacije so že nekoliko obledele, zato je potrebno precej pazljivosti, da poti ne zgrešimo. Je pa ta pot primerna za izkušene in primerno opremljene planince.

Ohranimo!

Matkov kot je zagotovo najbolj divja in najbolje ohranjena dolina na Solčavskem in ena najbolj divjih tudi v Sloveniji. Želimo, da tak tudi ostane. Tu pa prosimo sa sodelovanje vas dragi bralci in obiskovalci:

• smeti odnesite s seboj domov,
• ne trgajte rastlin in ne poškodujte drevja,
• avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
• po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.

Klemen Matk

Pri nas na Solčavskem smo  nekoliko priviligirani.  Solčavske kmetije ležijo v zadnjih dolinah Slovenije. Da opraviš opravke v dolini, je cel projekt in vzame veliko časa. Vrnitev domov je vedno olajšanje. Pirotehnični pripomočki, ki so v zadnjih letih tako nepogrešljiv pripomoček za praznike, so v posameznih primerih tudi v naših dolinah skalili mir. Upam, da se bo ta modna muha čim prej izgubila in bodo ljudje lepoto iskali na drugih ravneh. Pri nas na Matkovem poskušamo te stvari omejevati, saj menimo da pokanje in svetlobni učinki preveč motijo ustaljen ritem dolin, življenje domačih in divjih živali.

Ob tej priložnosti želimo vsem, da v teh dneh ujamete ritem praznovanja, ki vas bo napolnili z mirom, novimi močmi, da boste trdnejši, veselo in  pogumno stopali naprej.

Zvone Berlot je ob tej priložnosti predstavil tudi rodovno drevo družine. Zbral je veliko podatkov o sorodstvu, tako, da ko pregleduješ rodovno deblo včasih začuden obstaneš – 9 rodov. Zvone je  spravil v red in na papir podatke večih rodbin solčavskih sinov in hčera. Za to delo se mu lepo zahvaljujemo.

Solčava je bila do druge svetovne vojne zelo zaprt kraj, ljudje so se poročali večinoma v kraju, tako da smo si v Solčavi vsi v sorodu. Ena sama velika žlahta. V zadnjih desetletjih, pa se na Solčavsko priseljujejo tudi žene in možje od drugod, tako da bo ta solčavski fenomen – “problem” nekoliko manjši. Mogoče bi bilo kdaj zanimivo Solčevane vzeti pod drobnogled in jih sorodstveno genetsko primerjati z ostalimi vasmi. Solčavske kmetije, v večini primerov z istimi imeni obstajajo že od leta 1421. Imena so precej natančno zapisana v urbariju benediktinskega samostana v Gornjem gradu. (V.Vider, Solčava str. 78).

Matkova Jožica – Polanc nas je lepo pozdravila in nagovorila.  Spomnila in opomnila nas je  na izročilo Golerjevega očeta, ki ga je dal svojim otrokom. Rekel je nekako takole: “Otroci vedite: mi in naši očetje smo toliko premolili, da se bo blagoslov poznal še vašim otrokom. Nadaljujte in ne pozabite molitve. Kjer utihne molitev kmalu obstane  in utihne tudi vse ostalo.”

Jožica nas je spomnila, da teh besed ne pozabimo in z njimi tudi živimo. Veliko sorodstva je v nemško govorečih deželah, precej tudi na Avstrijskem Koroškem. Tem družinam je še nekoliko težje. Nekateri lepo ohranjajo slovenski jezik, kljub pritiskom večine nad manjšino. Tokrat je bilo srečanje v Železni Kapli, drugič bo mogoče spet pri Svetem duhu pod Olševo, kamor so Golerjevi najpogosteje zahajali k maši.

Vseeno je bilo v Kapli lepo, celotno bogoslužje je bilo v slovenskem jeziku. Za trden dolgoročen obstoj družin je dediščina na katero nas je opomnila Jožica nepogrešljiva – seveda pa jo je potrebno živo uporabljati. V dobi multikulturnosti in divjega kapitalizma je še toliko bolj pomembno, da ohranjamo svojo kulturo in dediščino in s tem ne pozabimo kdo smo. Trenutno živimo v dobrih časih, izkušnje – moč molitve in potrpljenja pa nam lahko daje moč tudi za drugačne čase.

Oddaja je zaradi izjemno lepih posnetkov narave, nastopa otrok in odraslih v naši značilni govorici, predstavitvi naših turističnih znamenitosti, … vredna ogleda.

V njej “nastopa” tudi “Matkova domačija” in prav mi bomo gostili dve osebi (nočitev z zajtrkom), ki bosta pravilno odgovorili na nagradno vprašanje. Pravilno odgovorite na vprašanje: “Katera je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji?“  Morda se vidimo prav z vami. Odgovor pošljite na e-naslov: nalepse@rtvslo.si
NAMIG: Nismo mi, četudi se ji z našimi 1165 m kar precej približamo.

Oglejte si lep film o Solčavskem (dolg 28 minut). Mi nastopamo v 21. minuti – da nas lažje najdete

Dobrodošli na Solčavskem.

V zanimivem, pestrem in raznolikem programu se bo našlo za vsakogar nekaj. Od kulturne dediščine, koncertov, razstav, športnih turnirjev, … do poleta z jadralnim padalom v tandemu. Najbolje, da si kar ogledate program in si poiščete prireditve, ki so najbolj zanimive za vas.

V petek, 24. junija ob 20 v cerkvi Marije Snežne nastopa tudi Klemen Matk.

Veseli bomo, če se nam pridružite in preživite del počitnic na naši turistični kmetiji in se udeležite zanimivih prireditev. Rezervirajte si termin.

Matkov kot je večinoma iz triasnih karbonatov, le na severu so razkrite mladopaleozojske neprepustne kamnine. Tu so štiri samotne kmetije, katerih krčevine obdajajo smrekovi gozdovi. Najvišje je Perkova kmetija na nadmorski višini 1230 m. Matkov kot je precej zaprt in odročen. Vanj pelje iz Logarske doline gozdna cesta, ki povezuje tudi kmetije. Na začetku doline se odcepi od ceste, ki se vzpenja na nekdanji mejni prehod Pavličev vrh (1339m) v Karavankah. Dolina se razširi le v zgornjem delu. Dno Matkovega kota je tu zapolnjeno s hudourniškim prodom in morenami. Sredi doline izvira potok Jezera, ki je nižje od izvira dolino poglobil in utesnil, ob vstopu v Logarsko dolino pa v apnencih naredil slikovito sotesko Lamotje. V pleistocenu je dolino zapolnjeval ledenik, ki je segal do Logarske doline in s združil s tamkajšnjim ledenikom.

Nad zatrepom Matkovega kota je pod ostenjem Hudega praska (1500m) naravni spomenik snežišče Škaf. Nanj pada po žlebu v steni Hudega praska voda, ki je izdolbla široko in nad 50 m globoko luknjo. Do Škafa vodi planinska pot.

Vir: Wikipedija

Že večkrat smo se odrasli skavti srečali z ljudmi s te kmetije, ki kljubujejo v teh čudovitih kraljestvih v sosedstvu visokih gora, osamljenih pašnikov in obsežnih gozdov. Pomagali smo jim spreminjati zaraščen gozd v pašnik. Tokrat smo prišli samo na zimski tabor. 15 odraslih in 4 otroci.

Kot vedno smo se zbrali v petek popoldne, vsi utrujeni od dolgega in napornega tedna. V nekaj urah prijetnega petkovega večernega druženja, s polno mero smeha in pesmi, s prijatelji s katerimi se srečujemo že 13. leto, je izpuhtela napetost delovnega tedna.

V sobotno jutro smo se odpravili v dolino (ne v hribe kot ponavadi). Spustili smo se namreč v dolino Matkóvega kota in se predali zimskim radostim. Utrujeni smo se vrnili nazaj na kmetijo in se pripravili na sveto mašo. Ta je povezala v živahno skupnost “mestne srajce” iz Ljubljane in ljudi z visokogorskih kmetij, ki so se nam pridružili. Sledil je kulturni program. Vsak od nas je nekaj pripravil (recitacije, otroško petje, citranje domačega sina Klemna Matka, …). Vesela pesem se je razlegala pozno v noč. Neverjetno kakšni talenti se skrivajo v nas… Otroci so omagali na krušni peči, mi odrasli pa smo kramljali čez polnoč.

V nedeljo smo se odpravili po zasneženih gozdnih poteh tja skoraj do avstrijske meje, starši z majhnimi otroci pa so gradili iglu, sneženega moža in se sankali. Pospravili smo hišo in se pozno popoldne odpravili proti domu.

Hvala družini Matk, da nas je lepo sprejela, hvala vsem okoliškim gospodarjem, gospodaricam in njihovim otrokom za druženje. Želim, da se življenje v teh odročnih “kraljestvih” ohrani, se razvija in nas bogati.

Ali ste že kdaj občutili skupnost, ali ste kdaj občutili sprejetost, ali ste že občutili povezanost, skavtskega duha, veselje do srečevanja z različnostmi ljudi, veselje do življenja in do Stvarstva? Jaz sem občutil vse to. Ta vikend na Matkóvem.