foto:J. Medvešek

Nekaj časa nazaj sem objavil članek “Matkov kot ohranjena lepota za naše zanamce“. Pred nekaj dnevi sem govoril z  gospodom, s katerim sva ta članek  pokomentirala. Gospod je strokovnjak z veliko znanja in z občutkom za naravo. Njegov komentar je bil, da je članek mogoče preveč naravovarstveno obarvan.

Mnenje me je spodbudilo, da sem o temi začel ponovno razmišljati. Varovanje okolja – narave je v zadnjem času velikokrat slišana beseda. Z naravovarstvom  se srečujemo  v različnih krogih – od fakultet, raznoraznih zavodov in  društev. Človek je s svojim delovanjem vedno vplival in s tem povzročal spremembe v naravi, včasih negativne, včasih sprejemljive za naravo in človeka.

Kako varujemo?

Pavšalna ocena tega kar slišimo, hitro da občutek, da se varovanju našega okolja dovolj posvečamo. Realnost pa je včasih nekoliko odmaknjena.  Zdravo okoljevarstveno zavest bi morali vcepljati ljudem od malih nog naprej. Zakaj sem poudaril zdravo? Zato ker se vedno pogosteje dogaja, da se pri inštitucijah, ki so vzpostavljene za nalogo varovanja narave, pogosto pretirava. Z zdravo mero razuma je potrebno kljub vsem visoko letečim ciljem o ohranjanju narave pretehtati tudi potrebe človeštva.  Naravovarstvene inštitucije postajajo birokratske ustanove, ki togo stojijo za svojimi stališči. Družbi prinašajo le malo ustvarjalnosti, ki se pričakuje za človeka, ki mora tudi v današnjem času dejavno prispevati k skupnosti – s konkretnimi  rezultati. V večini primerov gre tem organizacijam samo za denar.

Gospodarjenje nekoč in danes

Gospodarjenje s prostorom je bilo do nedavnega prepuščeno ljudem, ki so na določenem kraju živeli in delali. Z občutkom do narave  so gospodarili z gozdovi, travniki, živalmi. Skrbno so gojili znanja iz roda v rod.

foto: J. Medvešek

Od sejalca do graditelja. Brez številnih uradnikov, ki bdijo nad nami so pridelali vse, od žita, klobas, pa do materialov za klobuk in čevlje. Gradili so stavbe primerne za bivanje in delo, ki so ga opravljali. Stavbe so zlite z okoljem, tehnično in umetniško dovršene, tako da so nam v ponos tudi danes.

V bljižnji preteklosti je pobudo o stvareh, ki jih opisujem vzela v svoje roke država in posledice so katastrofalne, skoraj nepopravljive. Za gradnjo neprimerne, z vodo ali plazovi ogrožene površine so pozidane, domovi ogroženi, rodovitna kmetijska zemlja zabetonirana, avtohtona podoba v stavbarstvu skvarjena.

Pogled s Solčavskega

Pogosto dobim občutek, da so profesionalni varuhi narave veliko dlje od narave kot navaden solčavski kmet. Najdejo se ljudje, ki za naša posestva načrtujejo nove birokratske ovire in rešitve v obliki parkov. Ljudje in posestva bi tako dobila krovnega upravljalca, ki bi skrbel za “ogroženo” naravno in kulturno dediščino ter ljudi.

Kljub “trudu” politikov in naravovarstvenih strokovnjakov, da bi Solčavane prepričali za idejo parka, so ti ostali neomajni. Nadzor, varovanje in gospodarsko pobudo na svojih posestvih hočejo obdržati v svojih rokah. Kljub posegom v naravo, ki nam Solčavanom daje življenjski prostor in možnosti preživetja, je v Solčavane vraščen čut in spoštovanje do narave. Dejavno želimo gospodariti in nadaljevati življenje na Solčavskem kot del narave.

foto: J. Medvešek

Solčavsko je lepo tudi zaradi dela in vpliva, ki ga v naravo odtisne človek. Najbrž bo obiskovalce  Solčava s tremi dolinami, Logarsko dolino, Robanovim in Matkovim kotom, ter cerkvijo Svetega Duha,  še naprej navduševala. Ne smemo pa pozabiti, da je človek eden od členov, ki sestavljajo celotno podobo stvarstva.

Foto: Matjaž Maležič

Kje je Matkov kot?

Matkov kot – majhna dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo. Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena.

Prva “cesta” na Solčavsko pa je vodila ravno v Matkov Kot. To je bila cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1860 in je vodila iz Železne kaple čez Pavličevo sedlo, mimo Puše, Perkove in Matkove kmetije v samo osrčje doline Matkovega kota. Zgrajena je bila za vožnjo lesa in oglja, ki je bil takrat pomemben energijski vir za fužine in kovačnice. Ta pot je ponekod še danes dobro vidna.

Matkov kot lahko tako obiščete tudi iz Logarske doline. Sledite cesti ob Jezeri in se mimo odcepa za kmetijo Gradišnik, še kak kilometer peljete, parkirate avto in se peš odpravite v Kot in Škaf.

Če pa pot z vozilom nadaljujete mimo Kočnarja, na Matkovo in Perkovo, se odprejo lepi razgledi na Savinjske Alpe. Priključite se lahko na panoramsko cesto in nadaljujete proti Svetemu Duhu, ali pa se odpravite čez vrh v Železno Kaplo ali pa na Jezersko.

Kako je dolina nastala in legenda o jezeru?

Dolina je ledeniškega nastanka. Nekaj stoletij nazaj naj bi bilo – tako pravi legenda – v Matkovem kotu tudi ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.

Včasih se je na solčavskih kmetijah veliko oralo in sejalo žita. Pravili so, da se je na gradiških njivah (Gradišnikova kmetija) videlo do kje je segala gladina jezera, ko so zorali  in pripravili zemljo za novo setev.

Okvir gora

Okvir dolini daje greben, ki se začne z Vrlovcem se po nekaj manjših robeh dvigne na poraščen Veliki vrh, Savinjek , Matkovo okno, Hudi prask, Hude dane, Latvico in se zaključi na Mrzli gori. Ta greben ločuje Logarsko dolino in Matkov kot.

Drugo stranica kota pa se nadaljuje od Mrzle gore po avstrijski meji mimo Krničke gore, Krnice, Matkove kope, Jovšuca, Matkovega Grintovca, Jerebičja, Gladkega vrha in Pavličevih sten.

Kamenine

V Matkovem kotu imamo še eno mejo: to je meja med apnenčastim bolj kamnitim – suhim (manj voda – voda gre kar v tla) delom Kamniško-Savinjskih Alp in silikatnim površjem, kjer je površje precej bolj mokrotno z več površinske vode.

Ob koncu doline najdemo tudi kamenino vulkanskega izvora, ki je posebne sestave in barve. Kamenina je obarvana kot jetra in je posebnost tega dela Alp.

Dno doline je večinoma precej ozko, dolina se odpre šele naprej od izvira Jezere. Dno doline tudi ni poseljeno s kmetijami, ker so tla v dolini plitva, prodnata in za pridelavo žita včasih niso bila primerna. Tudi prostor za bivanje je bil človeku višje, zaradi več sonca, bolj prijazen.

Kmetije

V osrednjem delu doline so štiri kmetije: v Gradišu, pod Kočnam, na Perkovem in na Matkovem. Kmetije so dvignjene iz dna doline, obdane z velikimi “njivami”. Vse te kmetije gospodarijo z gozdovi, živinorejo in še s kako dopolnilno dejavnostjo (žagarstvo, turizem).

Gozdovi

Gozdovi so zelo različni. Kjer je na razpolago dovolj hranil, kjer lege niso tako strme, je rastišče smrekovega gozda. Po dolini, kjer so tla plitvejša in ob ob robu rečnega dna, so tudi bukovi sestoji. V senčnih vlažnih legah najdemo hoje (jelka). Macesen srečujemo od začetka doline pa do najvišjih vrhov.

Macesen je v Matkovem kotu posebno trdoživ. Njegovo zrelost mora čakati več generacij gospodarjev. Macesnove strehe še vedno lahko občudujete na naših kmetijah. Če je les za streho skrbno izbran, lahko streha z dobrim vzdrževanjem zdrži od 50 do 70 let.

Tudi ostalo rastje je v Matkovem kotu zelo pestro in zanimivo. Tu najdemo rastišča Lepega čeveljca in še mnogo drugih.

Markirana pot do Matkovega škafa in na Mrzlo goro

Foto: Matjaž Maležič

Markirana pot po dolini vodi do naravne znamenitosti Matkov škaf. To je poseben naravni pojav, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa. Škaf ima na pogled tudi obroče, različne plasti snega so različno obarvane in dajejo značilen videz.

Markirana pot vodi mimo Škafa tudi naprej na Mrzlo goro in na drugi strani mimo Savinjskega sedla na Okrešelj. Markacije so že nekoliko obledele, zato je potrebno precej pazljivosti, da poti ne zgrešimo. Je pa ta pot primerna za izkušene in primerno opremljene planince.

Ohranimo!

Matkov kot je zagotovo najbolj divja in najbolje ohranjena dolina na Solčavskem in ena najbolj divjih tudi v Sloveniji. Želimo, da tak tudi ostane. Tu pa prosimo sa sodelovanje vas dragi bralci in obiskovalci:

• smeti odnesite s seboj domov,
• ne trgajte rastlin in ne poškodujte drevja,
• avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
• po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.

Klemen Matk