Foto: Matjaž Maležič

Kje je Matkov kot?

Matkov kot – majhna dolina, ki v vencu ledeniških dolin Kamniško-Savinjskih Alp leži med Logarsko dolino in šele po prvi svetovni vojni postavljeno avstrijsko mejo. Je najmanjša med dolinami na Solčavskem (Logarska dolina in Robanov kot) in od glavnih poti nekoliko odmaknjena.

Prva “cesta” na Solčavsko pa je vodila ravno v Matkov Kot. To je bila cesta, ki je bila zgrajena okoli leta 1860 in je vodila iz Železne kaple čez Pavličevo sedlo, mimo Puše, Perkove in Matkove kmetije v samo osrčje doline Matkovega kota. Zgrajena je bila za vožnjo lesa in oglja, ki je bil takrat pomemben energijski vir za fužine in kovačnice. Ta pot je ponekod še danes dobro vidna.

Matkov kot lahko tako obiščete tudi iz Logarske doline. Sledite cesti ob Jezeri in se mimo odcepa za kmetijo Gradišnik, še kak kilometer peljete, parkirate avto in se peš odpravite v Kot in Škaf.

Če pa pot z vozilom nadaljujete mimo Kočnarja, na Matkovo in Perkovo, se odprejo lepi razgledi na Savinjske Alpe. Priključite se lahko na panoramsko cesto in nadaljujete proti Svetemu Duhu, ali pa se odpravite čez vrh v Železno Kaplo ali pa na Jezersko.

Kako je dolina nastala in legenda o jezeru?

Dolina je ledeniškega nastanka. Nekaj stoletij nazaj naj bi bilo – tako pravi legenda – v Matkovem kotu tudi ledeniško jezero. Vodo je zadrževal naravni jez, ki se je menda zrušil in jezero je iz Matkovega kota odteklo. Potoku, ki teče po dolini, pa se še danes reče Jezera, kar spominja na davno preteklost doline.

Včasih se je na solčavskih kmetijah veliko oralo in sejalo žita. Pravili so, da se je na gradiških njivah (Gradišnikova kmetija) videlo do kje je segala gladina jezera, ko so zorali  in pripravili zemljo za novo setev.

Okvir gora

Okvir dolini daje greben, ki se začne z Vrlovcem se po nekaj manjših robeh dvigne na poraščen Veliki vrh, Savinjek , Matkovo okno, Hudi prask, Hude dane, Latvico in se zaključi na Mrzli gori. Ta greben ločuje Logarsko dolino in Matkov kot.

Drugo stranica kota pa se nadaljuje od Mrzle gore po avstrijski meji mimo Krničke gore, Krnice, Matkove kope, Jovšuca, Matkovega Grintovca, Jerebičja, Gladkega vrha in Pavličevih sten.

Kamenine

V Matkovem kotu imamo še eno mejo: to je meja med apnenčastim bolj kamnitim – suhim (manj voda – voda gre kar v tla) delom Kamniško-Savinjskih Alp in silikatnim površjem, kjer je površje precej bolj mokrotno z več površinske vode.

Ob koncu doline najdemo tudi kamenino vulkanskega izvora, ki je posebne sestave in barve. Kamenina je obarvana kot jetra in je posebnost tega dela Alp.

Dno doline je večinoma precej ozko, dolina se odpre šele naprej od izvira Jezere. Dno doline tudi ni poseljeno s kmetijami, ker so tla v dolini plitva, prodnata in za pridelavo žita včasih niso bila primerna. Tudi prostor za bivanje je bil človeku višje, zaradi več sonca, bolj prijazen.

Kmetije

V osrednjem delu doline so štiri kmetije: v Gradišu, pod Kočnam, na Perkovem in na Matkovem. Kmetije so dvignjene iz dna doline, obdane z velikimi “njivami”. Vse te kmetije gospodarijo z gozdovi, živinorejo in še s kako dopolnilno dejavnostjo (žagarstvo, turizem).

Gozdovi

Gozdovi so zelo različni. Kjer je na razpolago dovolj hranil, kjer lege niso tako strme, je rastišče smrekovega gozda. Po dolini, kjer so tla plitvejša in ob ob robu rečnega dna, so tudi bukovi sestoji. V senčnih vlažnih legah najdemo hoje (jelka). Macesen srečujemo od začetka doline pa do najvišjih vrhov.

Macesen je v Matkovem kotu posebno trdoživ. Njegovo zrelost mora čakati več generacij gospodarjev. Macesnove strehe še vedno lahko občudujete na naših kmetijah. Če je les za streho skrbno izbran, lahko streha z dobrim vzdrževanjem zdrži od 50 do 70 let.

Tudi ostalo rastje je v Matkovem kotu zelo pestro in zanimivo. Tu najdemo rastišča Lepega čeveljca in še mnogo drugih.

Markirana pot do Matkovega škafa in na Mrzlo goro

Foto: Matjaž Maležič

Markirana pot po dolini vodi do naravne znamenitosti Matkov škaf. To je poseben naravni pojav, kjer voda spomladi v rahlem slapu pada v debelo snežišče, ki ga pozimi napolnijo plazovi in tako v sneg izdolbe luknjo v obliki škafa. Škaf ima na pogled tudi obroče, različne plasti snega so različno obarvane in dajejo značilen videz.

Markirana pot vodi mimo Škafa tudi naprej na Mrzlo goro in na drugi strani mimo Savinjskega sedla na Okrešelj. Markacije so že nekoliko obledele, zato je potrebno precej pazljivosti, da poti ne zgrešimo. Je pa ta pot primerna za izkušene in primerno opremljene planince.

Ohranimo!

Matkov kot je zagotovo najbolj divja in najbolje ohranjena dolina na Solčavskem in ena najbolj divjih tudi v Sloveniji. Želimo, da tak tudi ostane. Tu pa prosimo sa sodelovanje vas dragi bralci in obiskovalci:

• smeti odnesite s seboj domov,
• ne trgajte rastlin in ne poškodujte drevja,
• avtomobile parkirajte samo na parkirnih mestih in čimnižje v dolini,
• po dolini se gibajte tiho, da ne plašite divjadi.

Klemen Matk

Oddaja je zaradi izjemno lepih posnetkov narave, nastopa otrok in odraslih v naši značilni govorici, predstavitvi naših turističnih znamenitosti, … vredna ogleda.

V njej “nastopa” tudi “Matkova domačija” in prav mi bomo gostili dve osebi (nočitev z zajtrkom), ki bosta pravilno odgovorili na nagradno vprašanje. Pravilno odgovorite na vprašanje: “Katera je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji?“  Morda se vidimo prav z vami. Odgovor pošljite na e-naslov: nalepse@rtvslo.si
NAMIG: Nismo mi, četudi se ji z našimi 1165 m kar precej približamo.

Oglejte si lep film o Solčavskem (dolg 28 minut). Mi nastopamo v 21. minuti – da nas lažje najdete

Dobrodošli na Solčavskem.

Matkov kot je večinoma iz triasnih karbonatov, le na severu so razkrite mladopaleozojske neprepustne kamnine. Tu so štiri samotne kmetije, katerih krčevine obdajajo smrekovi gozdovi. Najvišje je Perkova kmetija na nadmorski višini 1230 m. Matkov kot je precej zaprt in odročen. Vanj pelje iz Logarske doline gozdna cesta, ki povezuje tudi kmetije. Na začetku doline se odcepi od ceste, ki se vzpenja na nekdanji mejni prehod Pavličev vrh (1339m) v Karavankah. Dolina se razširi le v zgornjem delu. Dno Matkovega kota je tu zapolnjeno s hudourniškim prodom in morenami. Sredi doline izvira potok Jezera, ki je nižje od izvira dolino poglobil in utesnil, ob vstopu v Logarsko dolino pa v apnencih naredil slikovito sotesko Lamotje. V pleistocenu je dolino zapolnjeval ledenik, ki je segal do Logarske doline in s združil s tamkajšnjim ledenikom.

Nad zatrepom Matkovega kota je pod ostenjem Hudega praska (1500m) naravni spomenik snežišče Škaf. Nanj pada po žlebu v steni Hudega praska voda, ki je izdolbla široko in nad 50 m globoko luknjo. Do Škafa vodi planinska pot.

Vir: Wikipedija

Že večkrat smo se odrasli skavti srečali z ljudmi s te kmetije, ki kljubujejo v teh čudovitih kraljestvih v sosedstvu visokih gora, osamljenih pašnikov in obsežnih gozdov. Pomagali smo jim spreminjati zaraščen gozd v pašnik. Tokrat smo prišli samo na zimski tabor. 15 odraslih in 4 otroci.

Kot vedno smo se zbrali v petek popoldne, vsi utrujeni od dolgega in napornega tedna. V nekaj urah prijetnega petkovega večernega druženja, s polno mero smeha in pesmi, s prijatelji s katerimi se srečujemo že 13. leto, je izpuhtela napetost delovnega tedna.

V sobotno jutro smo se odpravili v dolino (ne v hribe kot ponavadi). Spustili smo se namreč v dolino Matkóvega kota in se predali zimskim radostim. Utrujeni smo se vrnili nazaj na kmetijo in se pripravili na sveto mašo. Ta je povezala v živahno skupnost “mestne srajce” iz Ljubljane in ljudi z visokogorskih kmetij, ki so se nam pridružili. Sledil je kulturni program. Vsak od nas je nekaj pripravil (recitacije, otroško petje, citranje domačega sina Klemna Matka, …). Vesela pesem se je razlegala pozno v noč. Neverjetno kakšni talenti se skrivajo v nas… Otroci so omagali na krušni peči, mi odrasli pa smo kramljali čez polnoč.

V nedeljo smo se odpravili po zasneženih gozdnih poteh tja skoraj do avstrijske meje, starši z majhnimi otroci pa so gradili iglu, sneženega moža in se sankali. Pospravili smo hišo in se pozno popoldne odpravili proti domu.

Hvala družini Matk, da nas je lepo sprejela, hvala vsem okoliškim gospodarjem, gospodaricam in njihovim otrokom za druženje. Želim, da se življenje v teh odročnih “kraljestvih” ohrani, se razvija in nas bogati.

Ali ste že kdaj občutili skupnost, ali ste kdaj občutili sprejetost, ali ste že občutili povezanost, skavtskega duha, veselje do srečevanja z različnostmi ljudi, veselje do življenja in do Stvarstva? Jaz sem občutil vse to. Ta vikend na Matkóvem.