Danes je bilo potrebno nakupiti še nekaj drobnarij. Tudi nekaj piva. Pri takem delu menda ne gre brez njega. Nisem ljubitelj piva in pojma nisem imel koliko stane. Ko sem ugotovil, da plato piva stane 25 evrov sem se začudil. Saj je po svoje prav, da je alkohol drag in tako ljudje manj posegajo po njem, vendar dvomim pa, da bi za enako količino kakšnega kvalitetnega soka v trgovini odštel kaj manj.

Ob tem sem se zamislil nad dohodkom kmeta, ki za liter mleka dobi 20 centov. Kako mizerno je plačano delo v kmetijstvu! Skoraj se te loti paranoja. Sprašujem se o bodočem gospodarjenju gorskih kmetij. O nizkih cenah pridelkov, ki jih proizvedemo v tem hribovitem svetu. O majhnih količinah pridelkov, ki v tem zglobaliziranem svetu, trgu ne pomenijo skoraj nič. O vse večjih stroških, ki spremljajo to našo majhno proizvodnjo.

Kljub vsemu pa želimo zdravo, ekološko nesporno pridelano hrano, želimo samooskrbnost države s hrano – kar je strateško pomembno,  življenjsko nujno. Morda ne ravno v teh razmerah.

Vsako delo zasluži plačilo in nujno bo treba uskladiti cene hrane med trgovci, predelovalci in pridelovalci. Kmet bo za svoje delo in trud moral biti primerno plačan, drugače se bo naše podeželje temeljito spremenilo. Ko se začne opuščanje kmetij, kmalu v vaseh dobimo nove sosede iz oddaljenih dežel, ki ustvarjajo in delajo še vedno tam, kjer so doma, k nam pa pridejo počivat, pravzaprav šparat, saj pri nas dobijo kakovostno hrano – za katero bi v svojih onesnaženih domovinah plačali hudo veliko ceno. Konkretnega doprinosa narodu pa od takih novodobnih prebivalcev Slovenije skoraj ni. Vsaj dolgoročnega ne.

Nekateri bi nas, ki še vztrajamo v teh hribih bolj kot “folkloristi”, radi že zaprli v rezervate, kot so to delali pred nekaj stoletji v novem svetu. Povedali bi nam radi, kaj smemo in česa ne, saj menda živimo v parku in to je čisto nekaj posebnega. Za upravljanje ohranjenih habitatov in združb je potrebno posebno varstvo in nadzor. Kmetje pa, ki tukaj že dolgo živijo, tega res ne znajo. Kaj naj rečem? Spet še več birokracije, ki bo visela na delu produktivnega človeka.

Posebno skrb moramo nameniti tem vprašanjem kmetje, prav tako pa vsi ostali, ki ne živijo neposredno od kmetijstava, a so kljub temu v precejšnji soodvisnosti z njim.

Vprašajmo se, kdo je pomembnejši, zdravnik ali kmet?! Z ekološko zdravo hrano bomo manj bolni. Zdravljenje je drago. Hrana pridelana brez pesticidov z veliko ročnega dela pa tudi.

Tako, sklenil sem pot od drvarnice, preko piva, eko hrane do zdravnika.

Pa na zdravje!

Foto: Cris DeRaud, SXC

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam prišli pomagat.

Naj o naših češnjah spregovorijo še fotografije.