V soboto 17. 10.2009 sem bil, skupaj s svojimi citrami, povabljen na dobrodelni koncert na Polšnik. Vedno, ko pridem v ta kraj domov odidem domov dobre volje. Na Polšniku človek začuti, tisto dobro klimo med ljudmi. Zdi se, da so tukaj ljudje vedno pripravljeni za raznorazne podvige, ki jim pridejo na misel. Za dobro idejo so pripravljeni stopiti skupaj in stvari izpeljati do konca.
Tokrat so pokazali novo pridobitev za kraj, orgle v župnijski cerkvi. Z veliko vnemo in posebno izvirnostjo, jim je uspelo na kor postaviti nove orgle. Nastopajoči so, z zvezdo večera Eldo Viler in njeno hčerko razveselili številne poslušalce. http://blog.polsnik.si/post/2009/10/09/Dobrodelni-koncert-in-Elda-Viler-v-Polsniku.aspx .
Posebej, pa se nam je v tem večeru v srce vtisnil občutek, da ljudje ob divjih časih globalizacije, krutega gospodarskega trga, še vedno dajo nekaj tudi na vrednote, kulturo, ki je naš narod toliko stoletij držala pokonci.
Te dni smo čisto po naključju, dobili dobro pomoč za delo. Damjana se je pri delu zelo hitro znašla in poprijela pri hišnih delih.
Njeno doživljanje pri nas si lahko preberete na njenem blogu.
Veseli smo, da se je opogumila priti in se ji zahvaljujemo za pomoč.
Matkovi
- Naši gozdovi pozimi
Te dni je bil pri nas na obisku gozdar iz Schwarzwalda. Včeraj zvečer sva si utrgala nekaj časa in sva šla malo po leseh. Naše gozdove gospod pozna že od prej, ko so v slovenske gozdove prišli na ekskurzijo nemški gozdarji. Gozdove opazuje z občudovnjem: rastišča, reakcijo narave na človekovo poseganje, način gospodarjenja…
Z veseljem sem mu prisluhnil in poslušal njegovo filozofijo in prišel do zaključka, da imamo različne pristope do gospodarjenja in življenja v gozdu. Ne bi si upal trditi, da je ena teorija pravilna druga pa ne. Že dva gozdarja slovenskih šol imata na določen del gozda različne pristope gospodarjenja. Mi, ki tukaj živimo z gozdom, imamo na gospodarjenje spet svoj pogled.
Do zadnjih polic poznamo svoje posestvo, opazujemo življenje in se odločamo v najboljši veri, da bo sečnja, poleg pridobljenega lesa, v gozdni prostor prinesla čimmanj negativnih vplivov. Res se včasih kakšen del zaradi poseganja v gozdove precej spremeni ampak skozi čas pridobi nove, mogoče drugačne kvalitete, ki so za prisotnost človeka dobrodošle.
Naši predniki so pri gospodarjenju z gozdovi imeli precej bolj proste roke, kot jih imamo mi danes. Gozd takrat gospodarsko ni bil toliko v uporabi kot je danes. Kljub temu so ga zelo krčili, zelo velike površine so posekali in požgali, v to zemljo pa sejali žita. Takšne njive so imenovali novine. Vsepovsod, kjer so bile včasih novine, sedaj rastejo lepi gozdovi.
Želim povedati, da pri gospodarjenju z gozdom na dolgi rok ni toliko bistveno kakšen gospodarski pristop uberemo, gozd in drevesa si kmalu vzamejo svoj prostor. Kakšna napaka se res malo dlje časa pozna, tako da ponovno žanjemo želene sadove pozneje, kot bi jih po optimalnem predvidevanju, ampak tudi čas mirovanja, ko se zdi, da se nič ne dogaja, je dragocen čas in potreben za zdravo delovanje gozdov in živali.
Posledice dobrega ali slabega gospodarjenja so vidne na daljši rok, odgovornost za to nosimo na koncu samo lastniki, nobena druga strokovna služba, zato se mora gospodar sam odločiti, kaj bo v kakšnem delu gozda želel dogoročno imeti. V Schwarzwaldu imajo ljudje pri gospodarjenju z gozdom bolj proste roke kot pri nas. Tudi v Sloveniji si gospodarji, ki gospodarimo z gozdom tega želimo.
Jesen je tukaj. Začeli smo s pospravljanjem pridelkov.
Krompir
Zribali smo že nekaj zelja, tudi krompirja je že nekaj v kleti. Ozimnica bo letos dobra. Jeseni je pravo zadovoljstvo, pobirati in shranjevati pridelke. V kuhinji diši po vkuhani zelenjavi.
Posebej ponosni smo, na pridelke, ki jih pridelamo na tej nadmorski višini – 1165 m brez uporabe kemičnih sredstev. Pridelujemo jih po ekoloških smernicah in držimo se tudi navodil za biodinamično kmetovanje, tako, da so pridelki zdravi in polnovredni z hranili.
Tudi to jesen sta prišla k nam dva moža iz Nemčije – prostovoljca, ki nam pomagata pri različnih opravilih. Reinhold in Hans. 
Ravno danes smo imeli tudi kontrolni pregled kmetije. Od leta 1999 smo že vključeni v kontrolo ekološkega kmetovanja. Desetletno obdobje je čas za razmislek…
Če pomislim, kaj se je v teh desetih letih spremenilo? Prav veliko ne, posebej pri načinu obdelave zemlje in pridelave ne. Precej pa se je spremenilo v glavah. Še bolj smo prepričani, da je k pridelavi hrane potrebno pristopati z veliko skrbjo za zdravo, človeku primerno hrano, pridelano brez pesticidov. Nujno je, da ohranimo semena, ki so jih negovali že stoletja pred nami in ki jij je ustvaril Stvarnik. Vedno bolj trdno smo prepričani, da moramo zemljo ohraniti zdravo, živo in vitalno. Odločno moramo zavrniti industrijsko gensko spremenjen semenski material in stremeti k čimvečjim ekološkim regijam. Tako bomo zase in za svoje naslednike naredili največ.
O kakih posebnih viških pridelkov v teh krajih ne moremo razmišljati. Na kmetiji Matk vzrejamo jagneta, nekaj telet, prašičev, zelenjave. Večinoma izdelkov predelamo doma. In če boste prišli k nam na oddih, boste postreženi tudi z doma pridelanimi izdelki.
Paradižnik
Včeraj ja na Jezerskem na kmetiji Kovk, potekal že tretji preiskus delovnih sposobnosti psov za pašo. Kovkovi so organizirali srečanje že tretjič. Pse preizkuša Martina Bossi iz Italije.
http://www.youtube.com/watch?v=M1MtFDXreQU&feature=related
Ira
Pred desetimi leti sem iz Irske na kmetijo Matk, pripeljal psičko Iro. Z njeno hčero Eto sem včeraj šel na ta preizkus. Glede na to, da je bila naučena sproti doma, so določene stvari pri njej bile pomanjkljive. Ima pa dober instinkt in želi sodelovati, tako da je bila Eta pohvaljena. Z intenzivnejšim delom bi se pomanjkljivosti kljub šestim letom starosti, dale odpraviti. Predstavitev je bila zelo zanimiva, tako da kar spodbudi človeka k aktivnosti. Predvsem pa dvigne začudenje in spoštovanje do te pasme psov.
Tudi druženje je bilo prav prijetno. Prireditev je lep zgled, kako izkoristiti kvalitete kmetije za nove dejavnosti. S takim sodelovanjem se razvija povezava med ljudmi, tudi za druge priložnosti. Počasi bi lahko začeli graditi naprej - direktno vez od kmeta, do porabnika zdravo pridelane hrane.
Za gostoljubje in organizacijo se zahvaljujemo Kovkovim Janezu in Eveline Smrtnik in jima pri delu želimo veliko uspehov in zadovoljstva.
Oblikuje in sprejema se nova strategija slovenskega kmetijstva. To je delo, ki se ga skoraj ne bi bilo za lotiti, kljub temu pa je neka smer – politika pri tem nujna. Veliko strategij je napisanih… izvedbe pa nekako ne doživijo ali pa različni lobiji dosežejo, da do realizacije ne pride. Hkrati je načrtovanje kmetijske politike tako občutljivo, da se ob napačnih odločitvah lahko znajdeš v veliki družbi strokovnjakov, ki so na kmetijstvu delali razne poskuse od leta 1945 naprej.
Kljub vsem poskusom v preteklosti, da bi kmetijstvo izenačili z industrijo, se je to izvilo iz objema drznih ideologov… in živelo.
pluženje snega
Zdi pa se mi, da smo sedaj v podobni situaciji, kot v preteklosti. Kmet zaradi organiziranosti kmetijstva kakršno je, izgublja svojo samostojnost. Za pridelke, ki jih prideluje, dobi smešno nizka plačila. Za razliko do polne cene izdelkov in za delo na težko obvladljivih površinah dobi subvencije. Zaradi prejemanja javnega denarja je kmet pod stalnim drobnogledom. Inšpekcijske službe pridno kontrolirajo, pri katerem standardu kršimo pravila. Prav odvali se kamen od srca, ko kontrolni pregled mine brez večjih pripomb.
Sam ne najdem kakšne super rešitve in določena podpora kmetovanja v takih predelih kot je Solčavsko bo najbrž še naprej nujno. Kljub vsemu pa je za kmetovanje potrebno še nekaj več. Ljubezen in trud. Na poti Na Štajersko v avtu me je v soboto razveselila ta oddaja na radiu ognjišče. Prisluhnite ne bo vam žal. http://audio.ognjisce.si/index.php?l=8&p=Nas_gost/ng_2009_09_12_Roman_Stabuc_vinogradniski_strokovnjak_celota.mp3&m=1 Brez spoštovanja truda in dela naših prednikov bo tukaj težko vzdržati. Prav vsaka generacija mora z ljubeznijo gledati, da se ob dedovanju kmetija obdrži, da se je ne razdeli kot delnice v kakšni firmi in da se ne izčrpa do zadnjih kotičkov. In vsak prevzemnik posestva, pri tem prevzame na pleča spoštovanje do predhodnih generacij.
V povezovanju z drugimi panogami – turizem, obrt - bo kmetijstvo najbrž našlo svoje mesto. V preteklosti je kmet živel od tega kar je pridelal, primarne kmetijske pridelave. Vedno bolj pogosto pa se dogaja, da k tej osnovni pridelavi nujno pridejo še razne storitve, ki ob tem osnovnemu pridelku kmetu zagotovijo ustrezen dohodek. To pa ima tudi svojo ceno. Odgovornosti se potencirajo; znanje, ki ga mora kmet imeti je ogromno… povsod ne more biti profesionalen in tako stvari tečejo po svoje. Vvseh poklicih pa se menda išče vrhunskost.- mogoče tudi preprostost… vsaj morala bi se. Upam da bomo ob vsem spreminjanju politik, znali ohraniti naše kmetije žive in vitalne.
Ravno včeraj smo se odpravljali z Ravne planine… bilo je posebno. Vreme malo dramatično… jesenske trave, smreke v kapljicah, ki jih je zapustila rahla megla. Vprašal sem se, kaj nam manjka na tej lepi slovenski zemlji, da se udinjamo direktivam, standardom, da kandidiramo na razpise in vstopamo v ta zglobalizirani krog. Kako, da naše delo ni vredno pravega plačila, kot se v svetu spodobi.
Ob tem sem se spomnil tudi gospoda Ivana Omana, ki je govoril o navezanosti kmeta na zemljo, ki jo obdeluje in s tem na ljubezen do domovine, naroda in jezika. Zaželel sem si, da bi novo strategijo kovali ljudje, ki bi iskreno hodili po stopinjah g. Omana. Kmetijstva res ni za enačiti z industrijo ali delnicami.
Pri kovanju strategije slovenskega kmetijstva želim vsem vanjo vpetim in vpletenim veliko preudarnosti in modrosti.
Preteklo nedeljo, 6.9.2009 smo se v Železni Kapli srečali sorodniki in prijatelji Golerjeve rodbine. Srečanje se je začelo s sveto mašo, nadeljevalo pa se je v gostilni Podobnik, kjer smo ob kosilu, prijetno poklepetali o tem in onem. Sorodstvo je raztegnjeno, domala po vsej Evropi tako, da vseh sorodnikov ni bilo. Domačija kjer so živeli Golerjevi predniki je opuščena, zidovje poslopij je še vidno. Po drugi svetovni vojni, nasledniki posestva niso obnovili. Dom je bil požgan med drugo svetovno vojno, kot večina solčavskih kmetij.
Zvone Berlot je ob tej priložnosti predstavil tudi rodovno drevo družine. Zbral je veliko podatkov o sorodstvu, tako, da ko pregleduješ rodovno deblo včasih začuden obstaneš – 9 rodov. Zvone je spravil v red in na papir podatke večih rodbin solčavskih sinov in hčera. Za to delo se mu lepo zahvaljujemo.
Solčava je bila do druge svetovne vojne zelo zaprt kraj, ljudje so se poročali večinoma v kraju, tako da smo si v Solčavi vsi v sorodu. Ena sama velika žlahta. V zadnjih desetletjih, pa se na Solčavsko priseljujejo tudi žene in možje od drugod, tako da bo ta solčavski fenomen – “problem” nekoliko manjši. Mogoče bi bilo kdaj zanimivo Solčevane vzeti pod drobnogled in jih sorodstveno genetsko primerjati z ostalimi vasmi. Solčavske kmetije, v večini primerov z istimi imeni obstajajo že od leta 1421. Imena so precej natančno zapisana v urbariju benediktinskega samostana v Gornjem gradu. (V.Vider, Solčava str. 78).
Matkova Jožica – Polanc nas je lepo pozdravila in nagovorila. Spomnila in opomnila nas je na izročilo Golerjevega očeta, ki ga je dal svojim otrokom. Rekel je nekako takole: “Otroci vedite: mi in naši očetje smo toliko premolili, da se bo blagoslov poznal še vašim otrokom. Nadaljujte in ne pozabite molitve. Kjer utihne molitev kmalu obstane in utihne tudi vse ostalo.”
Jožica nas je spomnila, da teh besed ne pozabimo in z njimi tudi živimo. Veliko sorodstva je v nemško govorečih deželah, precej tudi na Avstrijskem Koroškem. Tem družinam je še nekoliko težje. Nekateri lepo ohranjajo slovenski jezik, kljub pritiskom večine nad manjšino. Tokrat je bilo srečanje v Železni Kapli, drugič bo mogoče spet pri Svetem duhu pod Olševo, kamor so Golerjevi najpogosteje zahajali k maši.
Vseeno je bilo v Kapli lepo, celotno bogoslužje je bilo v slovenskem jeziku. Za trden dolgoročen obstoj družin je dediščina na katero nas je opomnila Jožica nepogrešljiva – seveda pa jo je potrebno živo uporabljati. V dobi multikulturnosti in divjega kapitalizma je še toliko bolj pomembno, da ohranjamo svojo kulturo in dediščino in s tem ne pozabimo kdo smo. Trenutno živimo v dobrih časih, izkušnje – moč molitve in potrpljenja pa nam lahko daje moč tudi za drugačne čase.
Pred nekaj dnevi je RTV Slovenija v oddaji o turizmu “Na lepše” objavila zelo lepo reportažo o Solčavskem – vencu treh dolin (Robanov kot, Logarska dolina, Matkov kot) v zavetju Kamniško-Savinjskih Alp.
Oddaja je zaradi izjemno lepih posnetkov narave, nastopa otrok in odraslih v naši značilni govorici, predstavitvi naših turističnih znamenitosti, … vredna ogleda.
V njej “nastopa” tudi “Matkova domačija” in prav mi bomo gostili dve osebi (nočitev z zajtrkom), ki bosta pravilno odgovorili na nagradno vprašanje. Pravilno odgovorite na vprašanje: “Katera je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji?“ Morda se vidimo prav z vami. Odgovor pošljite na e-naslov: nalepse@rtvslo.si
NAMIG: Nismo mi, četudi se ji z našimi 1165 m kar precej približamo.
Oglejte si lep film o Solčavskem (dolg 28 minut). Mi nastopamo v 21. minuti – da nas lažje najdete 
Dobrodošli na Solčavskem.
Že nekaj časa imam teževe s hrbtenico. Opažam, da se stanje poslabša posebno kadar se dalj časa vozim v avtomobilu, če hočem na hitro ohladiti razgreto prostornino avta. Prav tako škoduje dolgotrajna vožnja na traktorju starejšega letnika.
Po nekjaj dneh normalnega dela in gibanja okoli doma, se bolečine nekoliko poležejo. Vendar se bolečine ob naštetih primerih spet pojavijo. Opažam, da je moja gibljivost na psu. Poskušam začeti s telovadbo, upam in mislim, da bo to nekoliko pripomoglo k boljšemu stanju.
Zamislil sem se kako so nas vzgajali v šoli, vojski … Vedno je bila prisotna tudi telovadba – skrb za zdravo razgibanost. Ko pa stopimo v dobo srednjih let delovno produktivno dobo, pa na telovadbo – gibanje kar pozabimo in postanemo kriplni, vsaj nekateri. Ugotovil sem tudi da hoja zelo dobro vpliva na boljše počutje.
Sklenil sem, da bom kljub obilici fizičnega dela, nekaj naredil v smeri boljše razgibanosti. Upam, da bo delovalo. Če pa bodo rezultati vzpodbudni, se vam spet oglasim na to temo.
Jutri začnemo s pripravo temeljev za drvarnico in pokrito sušilnico za les. Prvi delavci pridejo in zavihali bomo rokave.
Danes je bilo potrebno nakupiti še nekaj drobnarij. Tudi nekaj piva. Pri takem delu menda ne gre brez njega. Nisem ljubitelj piva in pojma nisem imel koliko stane. Ko sem ugotovil, da plato piva stane 25 evrov sem se začudil. Saj je po svoje prav, da je alkohol drag in tako ljudje manj posegajo po njem, vendar dvomim pa, da bi za enako količino kakšnega kvalitetnega soka v trgovini odštel kaj manj.
Ob tem sem se zamislil nad dohodkom kmeta, ki za liter mleka dobi 20 centov. Kako mizerno je plačano delo v kmetijstvu! Skoraj se te loti paranoja. Sprašujem se o bodočem gospodarjenju gorskih kmetij. O nizkih cenah pridelkov, ki jih proizvedemo v tem hribovitem svetu. O majhnih količinah pridelkov, ki v tem zglobaliziranem svetu, trgu ne pomenijo skoraj nič. O vse večjih stroških, ki spremljajo to našo majhno proizvodnjo.
Kljub vsemu pa želimo zdravo, ekološko nesporno pridelano hrano, želimo samooskrbnost države s hrano – kar je strateško pomembno, življenjsko nujno. Morda ne ravno v teh razmerah.
Vsako delo zasluži plačilo in nujno bo treba uskladiti cene hrane med trgovci, predelovalci in pridelovalci. Kmet bo za svoje delo in trud moral biti primerno plačan, drugače se bo naše podeželje temeljito spremenilo. Ko se začne opuščanje kmetij, kmalu v vaseh dobimo nove sosede iz oddaljenih dežel, ki ustvarjajo in delajo še vedno tam, kjer so doma, k nam pa pridejo počivat, pravzaprav šparat, saj pri nas dobijo kakovostno hrano – za katero bi v svojih onesnaženih domovinah plačali hudo veliko ceno. Konkretnega doprinosa narodu pa od takih novodobnih prebivalcev Slovenije skoraj ni. Vsaj dolgoročnega ne.
Nekateri bi nas, ki še vztrajamo v teh hribih bolj kot “folkloristi”, radi že zaprli v rezervate, kot so to delali pred nekaj stoletji v novem svetu. Povedali bi nam radi, kaj smemo in česa ne, saj menda živimo v parku in to je čisto nekaj posebnega. Za upravljanje ohranjenih habitatov in združb je potrebno posebno varstvo in nadzor. Kmetje pa, ki tukaj že dolgo živijo, tega res ne znajo. Kaj naj rečem? Spet še več birokracije, ki bo visela na delu produktivnega človeka.
Posebno skrb moramo nameniti tem vprašanjem kmetje, prav tako pa vsi ostali, ki ne živijo neposredno od kmetijstava, a so kljub temu v precejšnji soodvisnosti z njim.
Vprašajmo se, kdo je pomembnejši, zdravnik ali kmet?! Z ekološko zdravo hrano bomo manj bolni. Zdravljenje je drago. Hrana pridelana brez pesticidov z veliko ročnega dela pa tudi.
Tako, sklenil sem pot od drvarnice, preko piva, eko hrane do zdravnika.
Pa na zdravje!
Foto: Cris DeRaud, SXC
