Jesenski čas nas je objel in komaj se bomo ozrli okoli sebe bo zima. Pred dnevi so me povabili k pisanju na temo letošnjega socialnega tedna »Skoči ven!«. Nekaj dni sem razmišljal o tej temi, a nujna opravila, ki morajo biti postorjena na kmetiji, ne dajo časa za sedenje ob računalniku.

V letošnjem letu je zelo veliko deževnih dni. Ti deževni dnevi, nas ljudi, ki delamo visoko v gorah, na prostem z zemljo in smo odvisni od dela svojih rok in svoje iznajdljivosti, a tudi od vremena, precej težijo. Če si odvisen od narave in konkretnega dela, si zaostankov ne moremo privoščiti. V nasprotnem primeru zmanjka denarja za položnice, živeža za ljudi in živali, kar mora biti pripravljeno pravočasno za čas, ko v naravi ni moč najti hrane. Na bližnjega soseda, prijatelje ali znance pa lahko računaš v manjšem delu in v izjemnih primerih. Skoraj vsak korak mora biti premišljen in vsak dan izkoriščen od zore do mraka. Zelo malo ali skoraj nič časa ne ostaja. V delovanje smo vključeni vsi družinski člani po svojih zmožnostih: od otrok do starejših, ki so si z delom že zaslužili majhno penzijo. Vsak sodeluje, da skupnost deluje. Ker so družine danes majhne, je celoten sistem precej ranljiv in še obtežen z investicijami v stroje in pogonsko energijo. Ljudi v okolici, ki bi znali in želeli delati na kmetiji za skromno plačilo pa ni. Večino pomočnikov, ki nam pomagajo pri delu je starejših od 55 let.

Ne manjka nam slabih vzgledov

Z delovanjem družbe je nekaj hudo narobe. Najbrž se vse skupaj začne z dojemanjem sodobnega človeka, ki vse bolj pozna le besedi imeti in uživati, kot pa dejstvo, da je za preživetje v naših rastnih in podnebnih razmerah v resnici potrebnega precej garanja.

Bolj kot je za vse poskrbljeno »kar od nekje«, bolj smo ljudje nepripravljeni svoj trud vlagati v dela, ki zahtevajo trud. Vedno bolj se zapiramo v svoje ohišnice in smo sami sebi dovolj. Tako pri vsakodnevnem srečevanju in delu ne prihaja več do medsebojnih odnosov. Bližnji s katerim si v odnosu, te namreč osredinja in ti pomaga ozaveščati kaj je za življenje v nekem okolju pomembno, in tudi kaj sprejemljivo. Večina ljudi je pripravljena telesni napor prenašati le kot rekreacijo, ki služi lepemu videzu in zdravemu telesu.

V politiki in gospodarstvu nam ne manjka slabih zgledov, predvsem v zvezi s služenjem denarja na lahek način, kako izigrati bližnjega. Ti vzgledi s pomočjo medijev ustvarjajo lažno podobo uspešnosti za mlade. Avtoritete ali samokrmiljenja kaj je prav in kaj ni, v smislu svetopisemskega izročila, pa je vedno manj. V veliki množici na primer v mestih, se je tako tudi lažje skriti, ko kot posameznik storiš nedopustno dejanje, v nasprotju z manjšo skupnostjo na podeželju, kjer so lastnosti družin poznane iz roda v rod in tako  povezanost med ljudmi ne dopušča prevelikih negativnih odklonov. Tudi delovanje občin na podeželju je uspešnejše kot centralistično usmerjeno delovanje države.

Kako izskočiti in za sabo potegniti kritično maso?

Spet pridem do druženja in do sodelovanja. Le s pogovorom in širjenjem zavedanja, kaj našo družbo vleče na dno, ta trend lahko obrnemo. Kmetje smo bili kot stan za svoje delo in preživetje vedno vezani na svojo zemljo.  Kot kmet imaš močne korenine povezanosti z domovino in tako tudi zelo težko izskočiš v smislu odselitve svoje proizvodnje na tuje oziroma v kraje z pametnejšo politiko. Preostane torej možnost upora in ponujanja alternativ, vsaj vse dotlej, dokler sol ni izprijena. Kmečki upori, ki jih poznamo, so bili pred približno 600 leti. Tudi demokratizacija v devetdesetih, je bila skok ven iz obstoječih miselnih vzorcev. Tudi cehovska povezovanja obrtnikov in njihove smernice delovanja, so bile oblika skupne moči.

Za dosego pozitivnih rezultatov, ki za sabo potegnejo širši val skupnosti, je potrebno sodelovanje, trdo delo in tudi zavest, da je le z delom prislužen denar čist in zato človek, ki ga ima, vreden spoštovanja. V današnji širši skupnosti pa moramo težiti k povezovanju ljudi, ki so sposobni kritičnega mišljenja in to povezovanje bo omogočilo skok ven iz zavrženih vzorcev, ki hromijo našo skupnost.

Razmere v svetu, posebej pa še v naši državi, človeka postavljajo nenehno na preizkušnjo glede zaupanja v prihodnost. Včasih se zdi, da je upanje utopija, da se stanje ne more izboljšati, vendar je v naše bistvo vgrajena ena posebna “komponenta”, ki v človeku ustvarja upanje in na podlagi izkušenj tudi zaupanje – vero. Vera je ta sestavni del človeka, ki ga naredi močnejšega, zmožnega premagovati ovire in včasih tudi nadčloveške napore. Zaupanje se gradi na dolgoročnem vzajemnem delovanju dobrega. Nujno je budno in strogo je spremljanje odklonov, ki jih je potrebno omejevati in zmanjševati.

Vedno v zgodovini, so bili sistemi, ki so to delno spodbujali, in so ureditve, ki temu ne posvečajo pozornosti. Trenutno se mi zdi, da živimo v časih, ki teh vrednot ne izpostavljajo, kaj šele, da bi se zanje trudili jih širili in živeli. Teh vrednot ne moremo graditi na krivicah, laži, kraji, goljufiji. Vse to so dejanja, ki podirajo hišo zaupanja in sodelovanja.

Evolucija pri človeku je zelo počasna, življenje človeka je kratko, zato se v vsem času, ki ga je naš narod že preživel, tako malo popravimo. Za graditev zaupanja je nujno prepoznavanje resnice. Dokler bomo v našem narodu s tako majhnimi koraki prepoznavali resnico, bomo v razvoju medsebojnega zaupanju in s tem k zaupanja vredni družbi, zelo počasni.

Na položajih ni ljudi, ki bi bili vredni zaupanja

“Očetje naroda”, ki nam jih prodajajo, ne stojijo na skali dejstev. Drža, ki jo živimo v Sloveniji, povzroča, da se kot narod takoj nagnemo k idejam tujcev in ne cenimo svoje kulture. Tako politikanti zapravljajo našo dediščino, ki so jo pokončni ljudje in družine gradile stoletja ter podajale svojim otrokom kot svetinjo.

To, da imamo na položajih ljudi, ki niso vredni zaupanja, pa je najhujše. Kje je iskati odgovornost za tak položaj? Mogoče je premalo pronicljive misli v našem narodu, mogoče smo preveč vodljivi? Je zato zaslužen šolski sistem? Je mogoče, da še nismo dovolj zreli za demokracijo? Se nam preveč pozna vpliv okolja iz preteklosti, ko smo živeli v socialističnem sistemu?

Naša družba dokazuje nezaupanje: ne znamo voditi podjetij, ne znamo izkoristiti dobrin, ki so nam na voljo, v bankah se legalno dogajajo kraje stoletij. Vse to zaradi pajdaštva ljudi, ki ne spoštujejo bližnjega, katerih dejanja temeljijo na izgovarjanju, lažeh in krajah. Veliko ljudi se spreneveda o dogajanju in pričakuje še nadaljnje privilegije na račun drugega. Glede na volilne rezultate v preteklih letih bi rekel da je volilna pravica za odgovorne državljane, ki pa se je nekateri ne zavedajo, saj s svojo neudeležbo na volitvah omogočajo moč napačnim ljudem. S tem so soodgovorni za težave v katerih smo. Dokler ne bomo kritično in objektivno vrednotili svoje zgodovine, obsodili dejanj v tem sistemu, zaupanja v našo državo ne bo.

Zakaj sam še zaupam?

Vame je vsajena kal vere … Zaupam zato, ker poznam svojo zgodovino, zgodovino svojih prednikov, poznam njihove preizkušnje, poznam njihov boj za premagovanje hudega in slabega. Zaupam, v družino, zaupam, ker nisem sam, ker imam sosede, prijatelje. Zaupam ker poznam nekaj organizacij- čebelarji, skavti, kmetje, človekoljubne organizacije – ki se borijo za boljši jutri. Zaupam, ko se rojevajo otroci, jih občudujem, poslušam njihov smeh, opazujem njihove vragolije odraščanja.

Ne verjamem v “vsegliharstvo”, ki se prodaja iz različnih ust. Verjamem in zaupam, da je še dovolj ljudi, ki bodo delovali v skupno dobro in niso prodane duše, ter bodo s svojo držo dajali resničen zgled zaupanja tudi iz vrha inštitucij navzdol, vse do najmanjših. Potreben pa bo zlom dosedanjega delovanja in razumevanja politike.

Z hrepenenjem, ki se ne da opisati smo pričakovali svojo državo, Slovenijo. Moji predniki so živeli pod različnimi zastavami. V tako zasramovani Avstro-ogrski je bilo več reda in stabilnosti, kot v vseh ostalih državah, ki so sledile na naših tleh. Vse sisteme, še tako totalitarne smo preživeli, a sedaj, ko smo v Sloveniji, je škoda, da smo tako neodgovorni, da državo upravljamo tako neodgovorno. Upanje pa imam, da bomo s spoštovanjem svoje kulture še vedno stali inu obstali kljub različnim zastavam, ki mogoče še pridejo. Vesel sem, da je krovna zastava modre barve z Marijinimi zvezdami.

Za konec še iz psalma 78,6-9

Da bodo spoznali, poznejši rod,

sinovi, ki bodo še rojeni, vstali

in pripovedovali svojim sinovom;

da bodo v Boga stavili svoje zaupanje

in ne bodo pozabili Božjih del,

temveč bodo njegove zapovedi izpolnjevali;

da ne bodo kakor njihovi očetje, trdovraten in uporen rod,

rod, ki ni utrdil svojega srca in njegov duh ni bil Bogu zvest.

Klemen Matk

Foto: Aleš Čerin