Lahko pa se oglasim z vidika mestnega potrošnika in tudi človeka, ki ima košček vrta, kjer pridela nekaj zelenjave zase in zato ve kaj pomeni doma pridelano, kaj je kakovost hrane, kaj pomeni sveže.

Prav gotovo večina ljudi ni osveščena in gleda kot pravi grk – v denarnico. Ker je to pač najlažje. Veliko težje je namreč ugotavljati kakovost hrane (še posebej vsebnost raznoraznih kemikalij v njej). Zato pa je pomembno zaupanje in tudi zato jaz pridem k vam in še kam drugam. Ker vam zaupam. Ker mi ni vseeno kaj jem. In mnogim ni in še večim ne bo v prihodnosti.

Na vas kmetih pa je, da se povežete in jasno “skomunicirate” v javnost – pa naj uporabim tvojo primero – zakaj je “šnicl” v Solčavi (pa še to verjetno ne povsod) boljši od “šnicla” v Mercatorju ali Sparu. Ljudje enostavno ne vedo.

Potem pa je na vas, da se organizirate in to začnete “nositi hrano na mize” osveščenim potrošnikom. Malo grobo: osveščen kmet ne bo mogel samo kmetovati, pač pa poskrbeti za celotno pot: od njive, do mize. Če večino poti, prepusti drugim – jim jo le-ti pač mastno zaračunajo.

Pravilno ste ugotovili, da smo za stanje krivi kmetje sami. Naše moštvo v zbornici je voljeno in zbornica bi morala zastopati naše interese, pa jih zastopa žal bolj borno. Slovenski kmetje s količinami gotovo ne bomo nikoli konkurenčni, velikim sistemom, zato pa lahko ponudimo še kaj drugega. S tem člankom nisem hotel tarnati, ampak opozoriti na stanje in različne možnosti, na katere bi bilo vredno pomisliti preden se prepustimo hiranju.

Razumem vas tudi, da ste bili glede zemljiške zakonodaje prizadeti. Žal v naši državi velja bolj zakon ulice kot pravna država. Država se v teh pogledih pogosto obnaša nespametno.

Kmetijstvo ni samo tek na kratke proge – kar seješ, žanješ čez mesece, kar sadiš, obiraš čez leta… Mogoče pa manjka tudi komunikacije med nami, pridelovalci hrane in potrošniki. Pomislimo kako lahko drug drugemu pomagamo v majhnem slovenskem lokalnem okolju – izmenjava potreb, znanj.

Mogoče pa kdaj poskusite kak šnicl v Solčavi, pa boste videli, da ga ne gre primerjati s kakšnim belgijskim …

Tudi sam sem želel kupiti kmetijo na Krasu in jo obdelovati, a je enostavno nisem mogel kupiti, saj sem bil zadnji v vrsti predkupnih pravic. Na prvem mestu so bili kmetje stari čez 80 let, ki so zemljo kupovali zaradi tega, da je ni bi kupovali “Ljubljančani”, a se je pokazalo, da sploh nimajo denarja. Na koncu je zemljo kupil Sklad. A mislite, da je sedaj zemlja obdelana. Odgovor je žal negativen, saj nihče noče najeti zemlje od sklada, saj je potrebna ureditve, za sklad pa jo noče nihče urejati, meni pa so rekli, da se nisem prilagodil in poskrbel zase. Površine se tako zaraščajo, namesto kmetov in obdelane zemlje pa se ščiti srne in prašiče (tiste pri koritu) in dokler kmetje sami temu ne boste naredili konec, ne bo naredil nihče. Zaradi takega odnosa je pa meni čisto vseeno a hrano pridela slovenski kmet, ali pa tisti iz Avstrije ali pa Avstralije, saj ste me sami naučili, da moram gledati samo na svoje interese in tako gledam samo v svojo denarnico. Če bo pa slovnski kmet shiral, bom pa samo rekel, da je sam kriv, saj se ni prilagodil. Mnoge cene rastejo, kmet pa še zmeraj prideluje tisto, kar je pred 20 leti in ne razume, da se Evropa utaplja v mleku, olje in sladkor pa na veliko uvaža. Ne vem a je tako težko posejat namesto koruze za silažo kakšno oljno rastlino ali pa sladkorno peso, ali pa namesto jabolk gojiti hruške, ki imajo enkrat višjo ceno….
Taki članki tako ne pripomorejo k ničemer. Če mislite resno pošljite mail na ministrstvo, kopijo pa na zbornico, da bodo vedeli kaj hočete.
Nekoč sem bil namreč na zbornici in sem rekel, da na vseh razpisih sredstva poberejo veliki (kmetijska podjetja in predelovalna industrija) in naj se zavzamejo za to, da bodo tudi manjši prišli zraven, pa so me zavrnili, češ, da oni zastopajo vse kmete tudi velike. Tako pa zastopajo vse in nikogar, saj ne vedo kaj so njihovi interesi. To pa pripelje do nizkih cen in nato od vlade zahtevajo višje cene. To je tako kot bi potrošniki od vlade zahtevali nizke cene potrošnih dobrin, zato se morate kmetje najprej zamisliti nad sabo potem pa tarnati, kako ste ubogi.

Pa kaj kmetje na svoje “parketarje” na znate pritisniti? Pa saj ste bili vedno puntarji v zgodovini. Kaj se je zgodilo z vami? A jim ne znate povedati tako, da razmejo?