Matkov kot Foto: Aleš Čerin

Letos Socialni teden poteka pod naslovom “V iskanju dialoga” (preberite poslanico).

Dialog – dolgo mi je bila beseda precej tuja. Najbrž smo pri nas doma dialogu rekli pogovor. Zdi se mi, da v življenju prihajajo obdobja, ko je potreba po dialogu različna in poteka različno.

Majhen otrok zelo želi pozornost, vse ga zanima, pripoveduje, sprašuje zakaj, zakaj… Želi si našega sodelovanja, uči se . Vsako obdobje človekovega življenja in razvoja prinaša svoje. Pred leti sem obiskal strica, na bolniški postelji. Pripovedoval mi je o svojem življenju, tudi o tem, kako je kot mlad fant doživljal rusko fronto. Veliko sva bila tudi tiho, a tišina ni bila mučna, bila je pravzaprav druženje, stik z očmi, … vse je bilo dialog.

Tako se mi zdi, da je dialog lep in sproščen, ko bližnjega sprejemamo v njegovi resničnosti in se ne želimo kakor koli vtikati v njegovo življenje. Delo, ki na kmetih povezuje celo družino zahteva pogovor in dogovor. Vendar razpravljanja oziroma preučevanja in diskusij ni prav veliko, najbrž je več premišljevanja in ob koncu kratek pogovor ali izmenjava mnenj. Družine na samotnih kmetijah so med sosedi precej oddaljene in tako druženja tudi ni prav veliko. Zaradi tega smo gorjanci najbrž bolj redkobesedni od dolincev. To močno začutimo, ko dobimo zgovorne obiske iz doline. Včasih se prav utrudimo poslušati, a poslušanje je ključno za dialog.

Na družinskih kmetijah, če vse prav teče, gospodarijo generacije druga za drugo. Znanje se prenaša iz roda v rod, izkušnje dajejo stabilnost. Ljudje se zanesemo drug na drugega, saj se dobro poznamo. V težave pri dialogu naletimo večinoma, kadar se institucije države odločijo z raznimi predpisi, uredbami, zakoni posegati v naše gospodarjenje in naš življenjski prostor. Ko nam kdo iz pisarn, kljub našim izkušnjam in tradiciji, hoče dirigirati po svoje, nam zasveti rdeči alarm. Takrat pričakujemo težave … Soočenje med teoretiki in življenjskimi izkušnjami je težavno.

Rajni Kočnarjev Frnck, ki je umrl v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je rekel: “Tako je z študiranimi ljudmi … Vprašajo te še kaj, poslušajo te pa ne”. In kar prav je imel. V teh časih je težko peljati pogovor do dogovora, ker pogosto mislimo, da je naše mnenje edino zveličavno. Veliko je prevzetnosti in napuha. Ljudje, ki so na odgovornih položajih, pogosto zgubijo stik z realnostjo, če so ga sploh kdaj imeli, in kar nekako povzdigniti se želijo nad drugega. Po dolgotrajnem izobraževanju zasedejo odgovorna delovna mesta, manjka pa to, kar ne učijo v nobeni slovenski šoli ali fakulteti. Da je za dober dialog potrebno spoštovanje. Spoštuješ, če prisluhneš.

Prav zaradi takih človeških slabosti je dialog v današnji družbi precej težak. Najbrž bi bil veliko lažji, če bi skušali živeti od dela lastnih rok, tako bi bilo manj pritiskov na določene skupine. Ob pritisku pa dialog postane tog in trd. Če se pritisk enostransko stopnjuje, lahko pride do boja in to je padec na izpitu vrednot, ponovno ravnovesje vzpostavimo spet z dialogom, utrujeni od boja.

Klemen Matk

Klemen Matk, Logarska dolina

Letos so se ob poglobljeni gospodarski krizi zgrnili težki oblaki tudi nad kmetijstvo in podeželje. Kar vrstijo se predlogi vladne strani, kako bi povečali obremenitve našega stanu. V planu je sprememba obdavčitve po katastrskem dohodku, predlagatelji ga želijo dvigniti tudi za 1300 odstotkov. Pred vrati je uvedba davka na nepremičnine, kjer želijo oblastniki obdavčiti naše domove, travnike, gozdove – davek na domovino. Oblast nas obravnava kot tatove in za prevoz našega lesa uvaja prevoznice za prodani les. Omejiti želijo poslovanje z dopolnilnimi dejavnostmi, s katerimi se je omogočalo dodaten zaslužek podeželskemu življu. Tudi do trideset odstotkov želijo zmanjšati sredstva za majhne podeželske občine.

To je prava vojna proti podeželju. Napeti bo treba vse sile, znanje, združiti moči in vzgajati ter poučevati denarja žejne politike o občutljivosti trajnega gospodarjenja na podeželju ali pa jih otresti z drevesa oblasti kot jeseni jabolka. Vendar hitri preobrati – revolucije nikoli ne prinesejo dobrih rešitev, človek se izgrajuje v svojem življenjskem obdobju, kmetije iz roda v rod, narod svojo identiteto tisočletja. Slovenski narod je zelo zakompliciran, kot država smo se znašli na vrhu koruptivnosti in nezanesljivosti v Evropi. Veliko krivdo pri tem nosi politika s svojo neznačajnostjo, ki tako daje slab zgled državljanom. Kako bi preživelo posestvo, kmetija, ki je njen gospodar nima rad? Propadlo bi! Žal je veliko sporočil s strani naše oblasti, ki sporočajo, da ta oblast ne ceni svoje države, domovina v njih ne prebudi nobenih čustev, kaj šele da bi imela rada Slovenstvo, Slovence. Voditelji morajo dati srce za svoje ljudstvo, če so pravi voditelji in so pripravljeni iti v boj, kakršen koli. Pri ciki smo rejci lahko zelo zadovoljni. Rejsko delo pri ciki uspešno deluje prav zaradi iskrene ljubezni in zavednosti peščice, ki so gonilna sila rejske organizacije. S svojo tankočutnostjo vlivajo rejcem voljo za sodelovanje.

Kriza, o kateri poslušamo, je v prvi vrsti kriza odnosov med ljudmi. Vrednostni sistem, ki je v prejšnjem stoletju obvladoval našo domovino, je zavrgel stare resnice, izkušnje in etične norme, ki so nujne za zdrav razvoj človeštva na poti k dobremu. Žal postajamo družba, ki ne misli s svojo glavo, mediji s prefinjenimi načini obvladujejo velik del družbe … Ta neaktivna drža se vtihotaplja tudi v kmečke glave. Zdravo kmečko pamet izoblikujejo delo, stik z naravo, izkušnje in spoštovanje do vsega ustvarjenega po Božji zamisli.

Najbrž prihaja čas, ko bomo kmetje morali vrniti ceno svojemu trudu in delu, nehati računati na podpore in subvencije in tako ohraniti svobodni duh, ki je vedno plemenitil naš stan.

Kako naprej?

Smo premalo podkovani v znanju? Saj je nekaj ljudi tudi s kmetij, ki se izobrazijo in zaposlijo v mestih, na odgovornih položajih. Želel bi si dejanj iz teh vrst. Zakaj se ne izpostavijo? Ali je s strani delodajalcev tak pritisk, da ne zmorejo močne ponosne drže, ki bi vztrajala pri resnici in zdravi kmečki pameti?! Kako je možno, da je v naši družbi tako močno prisotno sprenevedanje? Ali smo kot stan premalo ponosni na svoje korenine, na svoje delo, domačije, kjer živimo? Ali ne znamo otrokom privzgojiti pripadnosti Slovenstvu, delu, resnici in vrednotam, ki so pomagale ohranjati stan in narod?

Odslej bomo morali graditi na uspešnem gospodarjenju, ki bo v prid nam in družbi, ki bo dajalo varnost preživetja vsem Slovencem v znamenju samooskrbe države!
Samo dober človek je lahko dober zdravnik (H. Nothnagel). To ne velja le za zdravstveno stroko, je osnova za vse, tudi za bolno družbo in gospodarstvo. Truditi se moramo za odkrite odnose med nami, tisto slovensko nevoščljivost moramo pozabljati in delati v sodelovanju in spoštovanju. Gospodarstvo, ki na prvo mesto postavlja predvsem denar, nima pravih temeljev. Kot posamezniki moramo krepiti svet(l)o stran v človeku in premagovati plati, ki bližnjega spravljajo v nesrečo. Reševanje zablode s te strani bi stvari postavilo na pravo mesto.

Izmišljevanje novih služb, del, kontrol in nadzorov je v veliki meri neodgovorno s strani države, če so te službe same sebi namen … Naravno je, da je delo smiselno, ko ga nekdo potrebuje in ga je drugi pripravljen plačati za svoje potrebe, tako da ustvarja dodano vrednost. Naš aparat pa se bohoti in bohoti in ne deluje v smislu sožitja, ampak deluje kot zajedavec, kjer gostitelj vedno bolj hira. Če bi se vsi postavili na trg, bi kmalu ugotovili, ali je naše delo družbi potrebno ali nekoristno. Mogoče v nas manjka samokritičnosti. Najbrž je težak občutek, da vso svojo moč in razum v delovni dobi damo v poklic, ki je nepotreben. Takšno ravnanje je neodgovorno do enkratnosti, ki jo ljudje nosimo v sebi s svojimi talenti. S takim razmišljanjem bi mogoče v doglednem času neboleče ustvarili zdravo razmerje med gospodarstvom in birokracijo.

V tem času me razveseljuje občutek, da se organizacije v kmetijstvu povezujejo, da v zbornici in drugih organizacijah delujejo ljudje z resnimi nameni. Tudi vsa društva in zveze društev kmetijskih organizacij imajo vedno večjo moč in vpliv kot civilna družba. Nujni sta povezovanje in naveza med posameznimi panogami v kmetijstvu in gozdarstvu, sodelovanje in podporo moramo izkazovati tudi preostalemu gospodarstvu – obrtnikom, podjetnikom in civilnim organizacijam. Tudi nanje se zgrinja breme neodgovornega ravnanja z ljudmi in denarjem v naši državi. V pogajanjih o davku na nepremičnine sem spoznal, da smo močni le v timu, tako kot tista pripoved o palicah, ki vsako posebej zlomiš, če pa jih povežeš v snop, so nezlomljive: to je za nas edina formula za uspeh. Vedno pogosteje se bomo morali boriti za svoje možnosti, za svoje poslanstvo. Namesto pri delu je treba biti tudi na parketu v Ljubljani. V medijih se sliši, da so kmetom pri pogajanjih o davku na nepremičnine preveč popustili. To ni res! Ob dogovorjenih procentih obdavčitve bomo plačali več kot primerljivi avstrijski ali bavarski kmetje. Naše stanovske organizacije potrebujejo močno in stalno podporo od nas, kmetov, le tako imajo zagon in korajžo za zastopanje naših stališč.

Z ustavo imamo zagotovljeno parlamentarno demokracijo, če ni odgovornih državljanov, nič napisanega nima smisla. Naši predniki so oblast podeljevali knezom na Gosposvetskem polju, izprašali so jih o dobrem namenu vladanja … Naš demokratični sistem ni nastajal z evolucijo, zato je demokracija v Sloveniji tako v krizi. Iščimo odgovorne in sposobne ljudi tudi v tem času in jih že sedaj navdušimo za delovanje in jih podprimo na volitvah v stanovskih organizacijah in na državnih volitvah.

Včasih se ob vsem povedanem počutim kot da se borimo s pobesnelim cikastim bikom ali močnim vetrom, ki podira drevesa. Skoraj nobena beseda, nobeno dopovedovanje, ne zaleže. Človek v naši družbi postaja neprizadet, apatičen, dobivamo občutek, da se ne da nikjer nič narediti. Ta občutek nemoči skušam krotiti in premagati. Dajte ga tudi vi, delujte kjerkoli. Lahko ste tudi fejst jezni in hudi. Stvari se morajo premakniti Sloveniji v prid.

Foto:T. Jeseničnik

V preteklem letu je TV Slovenija posnela kratek film o življenju Robanovega Joža. Moj str ati Martin Vršnik je bil njegov brat.  Kadar je prišla na obisk teta Štefka, ki je bila v mladosti veliko skupaj z Jožem, je v hiši stekel pogovor o Jožu in o življenju starega očeta, ko je bil še doma, na Rebanim. Kot otrok sem prisluhnil pripovedim, čeprav Joža nisem poznal. Robanovi bratje in sestra Kristina so v svoji mladosti izgubili očeta, padel je na soški fronti, menda ga je zasul prsten plaz, ki so ga sprožile granate. Oče, Martin Vršnik – Roban je pokopan v Avčah pri sv. Luciji. Mama Micka je bila Klemenča, skrbno je vzgajala družino in gospodarila, tudi s pomočjo najete delovne sile in otrok. Jože se je rodil leta 1900. S sedmimi leti so otroci začeli pasti koze in tako kmalu prevzeli odgovornost do zaupanega dela. Poznali so vsak  rob, vsako stezo, kot pastirji od malih nog in jagri so bili doma v vsaki zelenici in pečeh Robanovega kota. Žal se je na eni od lovskih poti bratu Rafelu odtrgal jermen na krampižarju in je zdrsnil na ledenem snegu in zgubil življenje.  Izguba brata je bila za celo družino boleča.  

Rebanovi pobi so se izučili spretnosti, ki so bile v takratnem času potrebne na kmetijah. Delali so v žagi, kovačnici, vozili so les, obdelovali njive, redili živino.  Ob zimskih večerih, ko so ženske predle laneno predivo in volno, so moški, utrujeni od težkega dela, prijeli za citre in hišo so napolnile vesele viže.  Pripovedovali so si o dogodivščinah, ki so jih doživeli pri delu, na jagi ali na  poteh po svetu. Tudi pisati so se otroci takrat učili kar drug od drugega, kar tekmovali so med seboj, kdo bo lepše izpisal pisano črko. Doma še imamo shranjeno kartico, ki jo je staremu očetu iz soške fronte pisal oče Martin, pisal je, da naj bo priden, da naj uboga mater in naj se boji Boga, kateri vse vidi.

Joža je bil menda zelo tankočutne narave. Spoštjivo je opazoval naravo, živali, človeka. Najraje je bil z živino, z ovcami in kravami. Poleti je bil v kotu, na planini, kjer je s sestro Kristino molzel krave, včasih jo je mahnil na Krofičko, k ovcam, na Covnikove travnike in Strelovec in se od tam razgledal po celi Solčavi. Po pripovedovanju je bilo njegovo življenje prežeto s ponižnostjo, preprostostjo, delom in spoštovanjem bližnjega.  

Včasih je kaj napisal, o delu in življenju solčavskih ljudi, o prigodah z živalmi ter o lepoti in ljubezni do solčavskih planin. Njegova življenjska pot je zorela in dozorela na domačiji, kjer se je rodil, kjer je vložil vse svoje življenske moči in leta 1973  umrl.

Njegovi zapisi o Solčavi in ljudeh, ki živimo v tem gorskem svetu, so dragocena dediščina za današnje Solčavane. Mohorjeva družba je izdala knjigo, Preproste zgodbe s solčavskih planin. Solčavski govor se je od takrat, ko je živel Joža, pa do sedaj že kar zelo spremenil. Spisal je slovar solčavskih besed, ki so z obrazložitvijo razumljive tudi mladim Solčevanom. Tako se je tudi s pisano besedo pridružil ostalim slovenskim možem, ki so opominjali ljudi na svoje korenine.
S svojim življenjem je bil zgled, za spoštljivo sobivanje med ljudmi in naravo.

Delo in preživetje na visokogorski kmetiji, zahteva široko paleto znanja, vloženega truda, razdajanja. Veliko je opravil, ki jih ne moreš vrednotiti v denarju, ne moreš jih postaviti na lestvico uspešnosti današnjega časa. So pa del celote in brez njih bi bilo življenje manj kvalitetno. V nekaterih primerih bi družina in njeno gospodarstvo brez teh navidezno nepomembnih del sploh ne preživela v teh pogojih. V teh okvirih je nujno sodelovanje cele družine, od najmlajšega do najstarejšega.

Ati in star ati

Spomnim se kakšno stisko sem kot otrok čutil, če je bilo bolj turobno vreme in sta oče in star ati odšla od doma po opravkih in smo ostali otroci in ženske sami doma. Ati je bil najprej verjetno tisti, ki smo ga imeli za nepremagljivega, gospodar, odgovoren za načrtovanje dela. Star ati pa avtoriteta, neustrašnost, izkušenost in modrost. Mogoče so te  moje otroške stiske izhajale tudi iz tega, da 25 let od konca vojne ni posebno dolga doba in smo se otroci tega še vedno bali.

Delitev dela je bila jasna. Vsak je skrbel za svoje delo, po svojih zmožnostih. Tudi ko je star ati zaradi bolezni oslabel, je še popravil kakšne grablje, nasadil kakšno orodje, pograbil seno v kakšni senci, … Celi družini sta oba ati in star ati veliko pomenila z svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Mama, stara mama in botra

Mama, stara mama in naša botra so skrbele za nas otroke, za hišo, da smo dobro jedli, da je bila hiša poribana. Včasih je mama krotila nemirnega moškega duha, ki je naenkrat hotel narediti preveč in bi lahko naredil polomijo. Skrbela je za male stvari, ki niso nujne, pa dom naredijo toliko lepši.

Stara mama nas je vzgajala, nam pripovedovala zgodbe (vistorje), prigode iz mladosti, naučila nas je moliti. Tudi ona je po svojih močeh pomagala v gospodinjstvu, rada je šla k družinam svojih otrok. Bila je pogumna, vedno nas je spodbujala. Kadar koli smo kaj dobrega naredili je bila ponosna na nas. Rada nas je imela.

Botra je bila sestra našega starega očeta. Ona je skrbela za grede, za krompir, včasih je kuhala, predla volno, nas pazila. Včasih smo jo otroci užalostili, pa nam je vedno vse odpustila. Nikoli ni čez nikogar rekla slabe besede.

Otroci

Otroci smo kmalu začeli pomagati v hlevih, v žagi, pri pripravljanju drv za zimo, krme in pri spravilu lesa. Vedno nas je poleg domače naloge za šolo čakalo še kakšno delo. Ne predolgotrajno, tako da smo še lahko opravili obveznosti za šolo.

Pomagali smo si tudi med sosedi. Ko so na Perkovem kopali krompir ali pri nas spravljali seno. Včasih smo skupaj tudi zapeli se igrali “Rinčko potalat”. Za pusta smo se našemali in šli do sosedov. Včasih smo zaplesali.

Strici in tete

Strici in tete, ki so odšli od doma, so se radi vračali domov. V veliko pomoč sta naši družini očetova brata. Kadar le moreta prideta in skupaj naredimo kakšno delo. Bratje in sestre, ki gredo od doma, se ponavadi odpovejo delitvi zemlje. Dediščino sprejmejo bolj simbolično. Ljubezen do doma premaga željo po delitvi ali prodaji deležev posestva. Iz domačih gozdov pa si vsaj v nekem delu uredijo tudi nova bivališča za svoje družine.

Gospodar

Gospodar ki prevzame  posestvo, prevzame odgovornost do ljudi, ki so še doma in do ljudi, ki so dom v dobri veri zapustili in si utvarili nove domove. Odgovoren je, da kot dober gospodar – upravnik, v času, ki mu je na voljo, gospodari po svojih najboljših močeh. Redko boste slišali, da bi gospodar rekel. “To je moje, to sem naredi l…”. Ponavadi reče: “To je naše, to smo naredili …”, saj je skoraj vse kar je, delo večih rok.

Za konec

Mogoče sem razložil preveč na drobno, ampak težko je zaobjeti vso razdajanje ljudi, ki je potrebno, da življenje prav teče.

Ko opazujem delovanje naše kmetije ali delovanje skoraj vsake solčavske kmetije vidim, da je vsak človek v družini pomemben. Ne glede na starost, lahko vsak k skupnosti doprinese po svojih močeh in to v vseh pogledih – materialnih in duhovnih. Tega se lahko učimo samo tako da živimo skupaj. Da se naučimo prenašati drug drugega kadar smo težavni, kadar smo bolni, ne samo kadar smo srečni in veseli. Nekako sem zakoreninjen v tak način mišljenja in logike sodobnega sveta do starejših ne morem ponotranjiti.

Če ljudje ne moremo drug drugemu biti koristni in v oporo začnemo umirati. Ni prav, da se v sodobnem času tako ločuje otoke od starih staršev. Tako se zgublja tradicija, ki na mlajše prehaja z pogovarjanjem, s predajanjem izkušenj. Starejše preženemo iz družin v “taborišča” starostnikov, kjer ne morejo biti več del družin, ne morejo več dajati.

Upam, da nas bo v prihodnje dovolj doma pod streho, da si bomo v veselje, da bomo zmogli opraviti delo in da bomo z ljubeznijo poskrbeli drug za drugega tudi v bolezni in starosti.

Foto: Aleš Čerin

Ko ti pogori hiša

Če je kje pogorela hiša ali gospodarsko poslopje, se je organiziralo zbiranje sredstev in materiala za popravilo ali postavitev novega objekta. Sam imam izkušnjo, ko nam je pred leti pogorela hiša. Vsi sosedje, cela vas, ljudje iz vse Slovenje, čisto nepoznani ljudje so nam v nesreči pomagali.

Zanimivo je, kakšen občutek moči in skoraj pretiranega ponosa, kako vse zmoremo sami, sem imel pred požarom. V požaru pa se je vse v trenutku postavilo na glavo. Vidiš kako nemočen si brez pomoči- sodelovanja bližnjih, sosedov, vaščanov, sonarodnjakov, končno tudi drugih narodov.

Pomoč ostarelim, slodelovanje odraslih skavtov

Včasih se zgodi, da se na kakšni kmetiji kdo poškoduje ali je ostari in postane nezmožen za delo. Takrat sosedje in prijatelji priskočimo na pomoč in delo speljemo tako kot je treba.

Na kmetijah imamo včasih veliko dela, ki sicer mora biti opravljeno, ne prinaša pa neposrednega denarnega učinka. Že večkrat so nam pri takih delih, čiščenje pašnikov, popravljanje plotov, sajenje krompirja, pri delu pomagali odrasli skavti. Njihovo slodelovanje je zelo srčno in mislim, da je lahko dober zgled za našo družbo.

Slodelovanje pri oskrbi prehrane

Več slodelovanja bi lahko razvili tudi pri oskrbi prehrane v Sloveniji. Z pravimi pristopi bi kvalitetno pridelane pridelke slovenskih kmetij lahko direktno na kmetijah kupili ljudje iz mest. Kmet bi tako za svoje izdelke bolje zaslužil, ljudje, ki si hrane ne pridelajo  sami, pa bi imeli kvalitetno prehrano. Današnja trgovina je preveč kruta. Visoke marže v končni ceni izdelka so nepravične do obeh: do kupcev in do pridelovalcev. Slodelovanje v tej smeri je nujno potrebno.

Truditi bi se morali za delovna mesta, ki jih potrebujemo, ki jih lahko drug drugemu ponudimo. Preveč je delovnih mest, ki so namenjene samo temu, da so,  to preveč obremenjuje družbo. Ta dela so plačana iz dela, ki ustvarja. Preveč je birokracije.

Nesorazmerna plačila

Imam občutek, da bi bilo slodelovanja lahko veliko več, če bi se pogosteje zavedli kaj je greh. Pravi odnos do Boga izboljšuje odnose med ljudmi. Spoštovanje staršev izboljšuje odnose in slodelovanje v družini. Zadovoljne družine imajo lahko zadovoljne in slodelujoče sosede.

Ko bi spoštovali delo in energijo, ki jo nekdo vlaga v izdelek ali storitev bi človeka pošteno nagradili za njegov trud. Nesorazmerna plačila za opravljeno delo so zame na en način kraja. Ko bi drug o drugem povedali več dobrega in manj slabega, bi bili med seboj bolj dobri, rajši bi se imeli, lažje bi slodelovali. Ko bi bili zadovoljni s tem kar nam uspe v življenju in hvaležni za vse kar nam je dano, bi bilo manj nevoščljivosti, spet bi bilo slodelovanje lažje. Zavest o teh stvareh, ki jih naštevam, bi nas izoblikovala v odgovornejše Slovence in odgovornejše svetovljane.

Slodelovanje je lahko tudi negativno

Razčistiti bi morali s svojo zgodovino. Ni prav, da Slovenci slodelujemo pri sprenevedanjih o dejanjih med drugo svetovno vojno in po njej. Ni prav, da ne razmšljamo s svojo glavo, da slodelujemo, ko nam mediji vsiljujejo svoje mnenje. Ni prav da slodelujemo, ko neodgovorno in nepremišljeno volimo ter s tem hočemo dobro le zase – za svojo korist. Ni prav da dopuščamo nepravilnosti in ne protestiramo. Pravosodni sistem bi moral skrbeti za red. Če se to ne zgodi, nastaja nered in anarhija, ker smo ljudje premalo zavzeti, da bi obvladovali greh.

Misli so naše vodilo

Kar mislimo, to izvršujemo z našimi dejanji. Misel na to, da nas slodelovanje združuje, krepi in bogati, misel na bližnjega in družbo, pa čeprav le nekaj minut na dan lahko počasi naše slodelovanje izboljša.

15.1.2010 sem na  RTV Slovenija videl prispevek o kmetovanju na Škotskem. Prikazali so nekaj kmetov,  ki kmetujejo na najeti zemlji. Ljudje, ki kmetujejo, vzamejo zemljo v najem in na njej lahko živijo tudi več rodov. Kmetije so majhne, pašniki pa skupni.

Kmetje na Škotskem si želijo, da bi evropska kmetijska politika za najemnike, ki kmetujejo z majhnimi površinami, pripravila posebne pogoje. Trudijo se, da bi čim več mladih družin ostalo in nadaljevalo s tradicionalno obdelavo kmetij.

Hitro sem primerjal njihove razmere s slovenskimi. Naše kmetijstvo je organizirano nekoliko drugače. V Sloveniji smo kmetje lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč, kmetije se v večini primerov dedujejo. Povprečna velikost kmetije v letu 07 je 6,5 hektarov in redi 5,9 glav velike živine. Povprečna starost gospodarjev pa 58 let.

foto: J. Medvešček

Malo zgodovine

Po izročilu prednikov so kmetje v Slovenskem svojo vlogo in spoštovanje začeli zgubljati z razpadom Avstro-Ogrske države. Z nastankom balkanske tvorbe po prvi svetovni vojni, so se začeli za kmetijstvo nepredvidljivi, drugačni in res težki časi. Od leta 1918 pa do 1991 so se vrstili razni poskusi preureditve starih pravil, ki so kmečkega človeka kot viharji pometali iz kota v kot.

Tako je bila že v  preteklosti potreba, da so ljudje, ki so kmetovali na slovenskih tleh iskali dodatne zaslužke v dodatnih storitvah. Slovenski kmetje so pridelovali hrano za ljudstvo, opravljali so prevoze, žagali les, mleli, kovali. Za delo, ki so ga opravljali so prejeli tudi pošteno plačilo. Skrbeli so za zemljo, jo obdelovali.

Jezikovnim, gospodarskim in ideološkim pritiskom, ki so se od časa do časa pojavljali, so se trdovratno upirali. Skrbeli so za svojo identiteto. Bili so gospodarji svojih posesti, hkrati pa so se zavedali, da so le kratkotrajni najemniki stvarstva, ki morajo z odgovornostjo skrbeti za zemljo, živino, gozdove, divjad in ne nazadnje človeka. Znanje o gospodarjenju, preživetju so prenašali iz roda v rod.

Nizke cene za kmeta, veliki zaslužki za trgovino

“Slovenski kmet ni ameriški farmer!”, je rekel g. Oman. Majhnega slovenskega kmeta ni mogoče enačiti z industrijo. Kmetijstvo, ki ga vodi svetovna politika,  pa v današnjem času  zahteva industrijski pristop – veliko količino izdelkov po nizki ceni, ki jih trgovina drago proda. Kmet živi vedno hitreje, pri delu mora tekmovati s strojem, za delo pa zasluži vedno manj. Iz samostojnega pridelovalca in prodajalca živil se je spremenil v novodobnega sužnja, ki proizvaja hrano slabše kakovosti kot nekdaj, nekaj trgovskih verig v Evropi pa jo drago proda ljudem z nizkimi plačami.

Če bomo nadaljevali po tej poti, bomo pregoreli. Kmetije, ki so v Sloveniji po vrhu še precej strme, takega korakanja ne bodo prenesle. Zgubili bomo stik z znanjem naših prednikov. S takim tempom lahko dolgoročno izgubimo kompas.  Zgubimo svojo podobo. Takemu scenariju se moramo upreti.

Glas kmetov se v zakonodaji ne sliši dovolj

Naš narod ima staro izročilo o demokratični ureditvi družbe. Voditelje ljudstva so postavili kmetje, izvoljeni knez je prisegel zvestobo in skrb ljudstvu- v slovenskem jeziku.

V današnjem času pa naša država ob posodabljanju zakonodaje, ki se dotika kmetijstva, minimalno upošteva predloge, ki jih ob tem podamo kmetje. Naše stanovske organizacije so pozabile za koga morajo delovati. Ljudje, ki bi morali trdno zagovarjati naše poglede, hodijo po gladkih parketih in nekako nimajo več občutka za škornje in vile.

Zakonodajalci so podlegli industrijskim lobijem in sprejeli vrsto predpisov, ki so naravno pot hrane od kmeta do potrošnika pripeljali v puščavo, v kateri le težko najdemo kakšno zeleno zatočišče. Pravila za delovanje nam postavljajo ljudje, ki so pozabili od kod prihajajo.

Za zaključek

Iz prispevka na RTV Slovenija sem razbral, da si v Evropi – od severa do juga – kmetje želijo drugačne kmetijske politike. Kmetovanje ni samo pridelava poceni hrane, je stik civilizacije z naravo, je popkovina narodov, zato je vredno posebnega statusa in skrbi.

Nalašč sem pokukal malo v zgodovino, saj pravijo, da je naša učiteljica. Nadaljevati moramo v smeri, kjer bomo z raznimi dejavnostmi in uslugami, ki jih potrebuje sodoben potrošnik,  zaslužili toliko, da bomo preživljali družine in vzdrževali našo dediščino in običaje. Ceno za naše delo pa moramo postaviti sami.

Naj bo tale zapis dovolj za uvod …